Mravljinčna kislina je najpreprostejša karboksilna kislina s kemijsko formulo HCOOH oziroma CH2O2. V naravi je zelo razširjena, prisotna je v rastlinah (na primer koprivah), pri živalih pa zlasti v izločku mravelj (od tod tudi ime) in drugih kožekrilcev. Če razprostremo dlan nad razburjene prebivalce mravljišča in jo potlej povohamo, si za večno zapomnimo njen vonj.
Zanimivo je, da nekateri ptiči znajo »uporabljati« izločke mravelj, rekli bi lahko, da se mravljajo (angl. anting), in se s tem znebiti drobnih zajedalcev, perojedov in pršic v svojem perju. Ta pojav niti ni tako redek, saj je ugotovljeno, da se te metode poslužuje kar okoli 200 do 250 vrst ptičev pevcev na svetu. Ptič zagrabi mravljo, z njo drgne po svojem perju in jo na koncu zavrže ali poje. Lahko pa se prepusti mravljam, da lezejo po perju in koži ter pri tem izločajo kislino.
Med našimi ptiči se takega načina poslužuje šoja. Gozdne mravlje gradijo velika mravljišča in šoja se preprosto usede nanj, razširjene peruti porine kar se da naprej, delno razširi tudi rep – in uživa!
Vidimo, da so ptiči že davno pred čebelarji »ugotovili«, kako se da z mravljinčno kislino znebiti zajedalcev! Povejmo še, da čebelarji dajemo mravljinčno kislino v panje tako, da v posebni posodi, hlapilniku ali na kuhinjski krpi izhlapeva in čebele pridejo v stik samo s hlapi. Mravljinčna kislina v visoki koncentraciji ob morebitnem stiku s kožo povzroča poškodbe, mehurje, zato je na steklenici opozorilo. Čebelar pa mora vedeti, kakšne lastnosti ima kislina, primerno se obleče, natakne si zaščitna očala, na roke pa zaščitne rokavice.
Janez Gregori, biolog in predsednik Čebelarskega društva Kranjska Gora
