Kaj si lahko obetajo “okradeni” državljani?

Tedaj se je razrastel neizmeren (še vedno prisoten) pohlep, ki ga oblast ni znala in celo ni hotela obrzdati. Strinjam se z njim tudi v tem, da lahko zapišemo, da tedaj sodna veja oblasti zanesljivo ni ravnala skladno z ustavo.

Nič bolje se ni izkazalo niti državno tožilstvo. Na podlagi več kot petsto kazenskih ovadb v zvezi z divjim lastninjenjem je tožilstvo doseglo manj kot deset obsodilnih sodb. V bran sodstvu in tožilstvu gre le okoliščina, da tedanja politika sodstva in tožilstva sploh ni vnaprej seznanjala z načrtovanimi spremembami v ustroju države. Scenarij »kraje« družbenega premoženja je bil skoraj popoln.

To razkriva tudi okoliščina, da je šele maja 2012 začel veljati zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI). Vse pove tudi podatek, da ni mogoče navesti niti enega primera o pravnomočnem odvzemu premoženja nezakonitega izvora. Tudi v tem ima Krnc na žalost prav.

Ob posledicah »divje privatizacije« pogosto slišimo tudi vprašanje, kdo bo koga tožil, a odgovori so različni. Nedavno berem o izgubljenem desetletju zaradi neusmiljenega boja za nadzor nad nacionalnim bogastvom.

Ta boj naj bi se začel že leta 1945. Po moje pa že leta 1941. Od leta 1990 je to boj oziroma je torej vprašanje, kako bogastvo naroda, ki ni imelo definiranega lastnika, pripeti k fizičnim osebam. Demos je v tem boju razpadel in nikoli ni popravil te usodne pogubne napake. Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije.

S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov. Vendar tudi Demosova privatizacija ni bila izpeljana do konca. Takoj po volitvah 1992 letaje nova koalicija predvsem pa naveza LDS – ZLSD, zdajšnja SD, bistveno spremenila privatizacijsko zakonodajo. Vpeljali so tako imenovani beneficirani notranji odkup delnic. Ta Drnovškova privatizacija je imela za posledico popolno razvrednotenje certifikatov, za katere ni bilo več realne protivrednosti in je de facto ponovno uveljavila Markovićevo privatizacijsko zakonodajo.

S tem so ponovno menedžerski prevzemi postali možni in vsaj za levi del slovenske politike tudi zaželeni. Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najodločneje uprl Drnovšek-Markovićevi lastninski zakonodaji, ni na primer zahteval njene ustavne presoje. Tako smo torej državljani pri privatizaciji spet ostali neenakopravni, kršena je bila ustava in naše ustavne lastninske pravice.

Kdo je manipuliral z državljani in z oškodovanji gospodarskih družb? Kdo bo kdaj odgovarjal?

Se še kdo čudi stanju družbe in države? Od kod problemi z DUTB je menda jasno? Bo kdo tožil tujca, Jeffreyja Sachsa, ki je nasprotoval fevdalni podaritvi skupnega družbenega premoženja oz. podjetij samo direktorjem, ki »prevzamejo in kupijo« podjetja tako, da jim kupnino s kreditom »poplača« kar kupljeno podjetje. Ostali državljani in razni pokojninski in drugi skladi državljanov s(m)o pač za lastnike podjetij očitno neprimerni? Privarčevani kapital državljanov v skladih pa podpira podjetja in delovna mesta predvsem v tujini. Podjetja rešuje le »kreditizem«, namesto kapital, ki je na trgu, a ta zahteva odgovornost za rezultate, rast na trgu.

Pri nas se dopušča predvsem privatizacija s koncentracijo lastništva v rokah direktorjev, saj ti kot lastniki potem ne potrebujejo pravih nadzornih svetov, ki so v Sloveniji že tako »usodni«!