Tudi letos smo se že tretjič po vrsti lotili projekta in moja družina je po pošti poslala darilo za 16-letno punco mesec dni pred načrtovanim datumom obdarovanja. Časa je bilo več kot dovolj, saj po navadi paket pride v Slovenijo v manj kot dveh tednih. Vendar tokrat ni, saj so darilo na pošti zadržali in zahtevali dodatna pojasnila. Čeprav je na paketu pisalo, da je darilo vredno 20 evrov, so zahtevali kopije računov in razlago, kaj je v njem. Po elektronski pošti sem posredoval vse podatke o vsebini (dve novi ženski majici in nekaj drobnjarij) ter zapisal, da originalnih računov nimam več, saj jih v takšnem primeru nikoli nisem shranil. Zraven sem dodal še fotografije s facebooka, ki so dokazovale, da gre za darilo otroku s posebnimi potrebami. Odgovora nisem prejel in ker sem se bal, da bo otrok (edini na šoli) ostal brez presenečenja, smo na vrat na nos našli še enega donatorja, ki je punci pravočasno zagotovil darilo s svoje strani. Deklica je dva tedna pozneje prejela še eno darilo, saj so ga na pošti končno spustili iz rok.

Pošta je zatrdila, da v zadnjem času izvajajo poostren nadzor nad pošiljkami.

Pri tem sem se spomnil še dveh podobnih primerov z naših terenskih akcij iz leta 2013. Ko smo se s pomočnico ravnateljice jeseniških vrtcev ob ogledu zunanjih igral v eni od enot pogovarjali, katera igrala lahko pobarvamo prek konca tedna in katerih ne, je omenila, naj »tisto tam pri škarpi kar pustimo, saj bo šlo stran«. Vprašal sem jo, zakaj. Razložila je, da je nadzor vedno strožji in da je igralo po najnovejših standardih neustrezno in preblizu škarpe.

Ko smo oktobra istega leta sprožili akcijo zbiranja hrane in higienskih potrebščin za socialno ogrožene družine v Zgornjesavski dolini, smo zbrali štiri tone pomoči. Do nas je prišla tudi starejša gospa iz sosednje občine in nam s solzami v očeh govorila, da je izgubila službo in da nikakor ne more do nove, zato se je lotila pletenja nogavic, ki jih je potem prodajala po okoliških vaseh po pet evrov za par. Kmalu jo je prijavila soseda in obiskal jo je inšpektor, ki jo je oglobil. Gospa se je vsa tresla, ko je to razlagala, in ena od naših prostovoljk jo je objela, dokler se ni pomirila in odšla domov.

Red mora biti, to me ne moti, vendar se človek vpraša, ali velja red za vse? Zakaj se izvaja tako strog nadzor nad darili v vrednosti 20 evrov, igrali iz časov rajnke Jugoslavije in pletenimi nogavicami, ki stanejo toliko kot dve kavi v lokalu? Pred kratkim so mediji objavili novoletno čestitko, da šole ne morejo več »prodajati« svojih izdelkov na šolskih tržnicah, saj gre za »delo na črno«. Ne vem, kako bo takšna uredba vplivala na kreativnost in podjetniško nadarjenost naših učencev in dijakov v bodoče, vendar imam občutek, da ne preveč dobro.

Kje je (bil) strog nadzor, ko so izginile milijarde v slovenskih bankah in državnih podjetjih? Dobili smo enormno bančno luknjo, ki smo jo potem (namesto cest) »zaflikali« z davkoplačevalskim denarjem ter se posredno zadolžili do stratosfere, medtem ko je šel naš standard samo navzdol. Še v prvi polovici lanskega leta je slovenski javni dolg znašal več kot 34 milijard evrov, vsak državljan pa je zadolžen za nekaj več kot 16.000 evrov. V vseh teh letih kraje in korupcije v javnem sektorju in gospodarstvu je šlo v zapor samo nekaj klovnov, ki so se na poti do sodišča z nasmeškom ustavljali pred kamerami in povsem sproščeno govorili, da so »vse delali po zakonu«. Tudi ko so bili že v zaporu na polodprtem oddelku in še vedno trdili, da so nedolžni, če niso pred tem čudežno zboleli, so imeli na račun naših davkov boljšo hrano kot policist Sebastjan, ki je v javnem pismu zapisal, kako njegova družina preživi samo zato, ker v trgovini kupujejo hrano s popusti.

Najnovejša blamaža se je zgodila pred božičem, ko je Mednarodni center za reševanje investicijskih sporov (ICSID) v Washingtonu kaznoval Slovenijo zaradi nedobavljene električne energije Hrvaški. Plačali smo 40 milijonov evrov. Ker bi s tem denarjem lahko obnovili razrito glavno cesto med Zdravstvenim domom Jesenice in bolnišnico, Srednjo šolo Jesenice in še nov, moderen vrtec bi lahko zgradili, me resnično zanima, ali bo za nastalo škodo kdo odgovarjal?

Ena prioritetnih in temeljnih nalog slovenske države v bližnji prihodnosti bi morala biti temeljita reforma v pravosodnem sistemu. Očitno je z Jupitra, da imamo neučinkovito in prepočasno sodstvo, saj kriminalcem s takšno počasnostjo in smešno nizkimi sankcijami pošiljamo samo negativno (pozitivno?) sporočilo.

Nerad tarnam, ampak mogoče ne bi bilo slabo, če bi se naši mlini (pa ne tisti na veter) namesto nogavic, daril in starih igral raje začeli ukvarjali z večjimi in pomembnejšimi problemi.