Prvo je bilo znamenje, da je bil v žaru žičnega sporazumevanja lansko jesen dogovorjeni medvladni sestanek nepotreben, saj sta oblastni ekipi tudi brez fizičnega trepljanja po ramenih lepo uglašeni. Drugo je pokazalo, da so zaprte vladne seje bolj prikrivanje mlatenja prazne slame za davkoplačevalski denar, čeprav za udeležence tako utrujajoče, da jim je treba za nameček plačati še kakšno večerjo. Reminiscenca za tiste, ki nam še ni ušlo iz glave, da so bile seje vlade večinoma odprte za novinarje, ko se je po prvih demokratičnih volitvah leta 1990 še imenovala izvršni svet, je, da se pred novinarji tedaj novoizvoljena garnitura ni skrila zaradi nujne tajnosti pred osamosvojitvijo, ampak zaradi prepogosto izrečenih (in seveda citiranih) nebuloz na odprtih sejah, čeprav niso segale niti do kolen nekaterim, izrečenim v poznejših parlamentarnih sklicih.
Znamenj, četudi niso božja, ne gre jemati vnemar. Tako kot ne pakta, ki se je spletel ob begunski krizi med Ljubljano in Budimpešto in je tajen le toliko, da ga nihče uradno ne razglaša, sicer pa javno predstavljen v skupni žični zaščiti vse bolj famozne schengenske meje. Vse skupaj namreč priča o samouvrstitvi Slovenije tja, kjer nikoli ni bila – med zafrustrirane potomce sovjetskega bloka, ki jih že vse od padca železne zavese moti prepišen srednjeevropski prostor in ga skušajo na novo zapirati, tako fizično kot umsko. Pričakovanja, da bodo vzhodnoevropski kalimeri nad lastno zgodovinsko usodo dodana vrednost evropski ideji Jeana Monneta in Roberta Schumana, postajajo vse bolj izjalovljena, krepijo pa se nacionalna sebičnost in z njo pognojene politične garniture, ki samo mislijo, da ne jamrajo, ko odločajo, a je njihovo odločanje eno samo tarnanje nad naloženim križem, ki ga v žrtvovanju za nacijo ne smejo odložiti.
Cerarjevo bratenje z madžarskim kolegom, ki se je intenzivno začelo z jamranjem slovenskega premierja ob madžarskem žičnem opozorilu na meji med državama septembra lani, popolnoma uglasilo pa ob novembrskem srečanju v Lendavi, priključuje našo državo temu kalimerovskemu klubu. »Več sto tisoč ljudi, ki so iz druge kulture, je že prestopilo naše meje in še več jih je pred pragom. Če nam tega ne bo uspelo preprečiti, enostavno ne bo več takšne Evrope, za kakršno smo se toliko borili,« je tedaj ob aplavzu navzočih potarnal Viktor Orban, čeprav je bolj ali manj jasno, da se od prevzema oblasti sem večinoma bori proti Evropi, kakršna je Madžarom s članstvom v Uniji pravzaprav padla v naročje. Cerarjevo priklanjanje takšnemu borcu za Evropo, skupaj s petkovo zahvalo madžarskemu premierju za »nesebično pomoč« po njegovi uspešni preusmeritvi beguncev na slovensko pot, sramoti Slovence, ki v Unijo niso vstopali s figo v žepu, ampak kot dodana vrednost. Slovenija v begunski zgodbi ni niti balastna voda za uravnoteženje evropske barke, ampak dodana utež, ki jo potaplja. Cerarjev jeseni izrečeni strah pred razpadom EU je bil upravičen. Ni jamral, ampak dela v tej smeri. V objemu z Orbanom.
