Ta mesec je bil v ZDA izžreban največji dobitek v zgodovini prirejanja iger na srečo v obliki loterijskih srečk. 1,5 milijarde evrov so si razdelili trije kupci listkov, ki so premagali razmerje 1 proti 292 milijonov. Loto milijonarje pa smo že večkrat dobili tudi v Sloveniji – kar 44 kupcem loterijskih srečk se je v žrebanjih od leta 2004 nasmehnilo šest ničel, nekaj od njih pa si je moralo dobitek razdeliti.
Za 2,2 evra na 46. mesto najbogatejših Slovencev
Loto je tudi v Sloveniji še vedno najbolj priljubljena igra na srečo. Po podatkih tržnih raziskav, s katerimi operirajo na Loteriji Slovenija, igra Loto kar 85 odstotkov vseh igralcev iger na srečo, ki naj bi jih bilo v Sloveniji okoli 720.000. Pri klasičnem lotu je verjetnost, da igralec zadene sedmico, ena proti 15 milijonov, pri eurojackpotu, ki ga organizira 32 prirediteljev iz 16 držav, pa je možno vplačati več kot 95 milijonov različnih kombinacij. Vendar se s temi številkami praktično nihče ne ukvarja. Veliko bolj je mamljiva vsota, ki je vsak teden v obtoku in dosegljiva z nakupom enega samcatega ali več listkov. Največji dobitki v zgodovini slovenskega lota, ki se igra pri nas od leta 1962, je 28,2 in 21 milijonov evrov za eurojackpot ter pet, 4,8 in 3,8 milijona evrov za klasično sedmico. Grosupeljčan, ki je leta 2013 vplačal 2,2 evra in na eurojackpotu zadel norih 21 milijonov evrov, se je po odbitku 15 odstotkov davščin, ki jih dobila občina, z enim kupljenim listkom tistega leta zavihtel na 46. mesto Managerjeve lestvice najbogatejših Slovencev.
Veliko srečnejši sem bil, ko sem bil reven
Zgodb o loto milijonarjih, ki so se razkrili javnosti, je po svetu ogromno. Nemški statistiki so izračunali, da ima več kot 90 odstotkov ljudi po desetih letih najbolj srečnega dneva v življenju manj premoženja, kot so ga imeli pred dobitkom, v ZDA pa naj bi 65 odstotkov dobitnikov milijonskih vsot bankrotiralo že po 15 letih.
Učbeniški primer te vrste loto srečneža je William Bud Post, ki so ga mediji in prijatelji poimenovali Lucky Buddy. Leta 1988 je na pensilvanski državni loteriji zadel 16,2 milijona dolarjev. Najprej ga je hotel umoriti brat, ker je kanil podedovati loto dediščino, sicer neuspešno, ga je pa zato uspešno tožila žena, ki ga je po zmagovitem dnevu zapustila in dobila polovico premoženja, ostalo so požrle hipoteke na graščino in vesoljsko visoki računi po barih in restavracijah, kamor je hodil s svojimi novimi prijatelji. Buddy je menda polovico svojega dobitka pognal že tri mesece po izplačilu, na koncu pa razglasil osebni stečaj, ostal dolžan okrogel milijon in se do konca življenja prebijal z mesečno podporo zaradi invalidnosti, dokler ni leta 2006 umrl zaradi zastoja srca pri 66 letih, ker si ni zmogel privoščiti zdravljenja. Je pa pred smrtjo menda izjavil, da je bil veliko bolj srečen, ko je bil reven, in da denar ni spremenil njega, ampak ljudi okrog njega.
Slovenski srečko nesrečko
Slovenci se z osvojenimi zneski ne bahajo pogosto. Kot pravi Mateja Slamnik Kos z Loterije Slovenije, ki je tudi osebno spoznala nekaj srečnežev, obstaja pravilo popolne anonimnosti, izda se le kraj, kjer je bila srečka kupljena. Nato je vse odvisno od posameznika. Srečneži, ki prihajajo v pisarne Loterije Slovenije, so po besedah Slamnik-Kosove bolj zadržani kot ne, če ne celo rahlo prestrašeni, ker se še niso čisto dobro zavedeli, kaj se jim je zgodilo. Največkrat pridejo sami ali v družinskem spremstvu, redko se pojavijo tudi z odvetniki. Tudi od zmage pijan ni nihče prišel po svoje novce, se pa sprostijo, ko je postopek identifikacije opravljen do konca in je ček varno v njihovih rokah.
Bolj kot dobitniki se medijsko v takšnih primerih izpostavljajo psihologi in razni finančni svetovalci, ki imajo veliko idej, kako razpršiti dobljeni kapital, kaj je primerno storiti in česar gotovo ne smete. Eden redkih slovenskih loto srečkov, ki ni poslušal nasvetov premoženjskih upravljavcev in je nebesa in pekel v stilu ameriškega Lucky Buddya delil z javnostjo, je Alojz Klaneček, ki je kar dvakrat zadel sedmico, a na koncu končal kot redna stranka Karitasa. Alojz sicer bančne knjižice ni oplemenitil z milijonom, ampak je sedmico zadel kar dvakrat. Leta 2003 je takrat 45-letni krajan Starš ob Dravskem polju prvič zadel sedmico, ki je bila vredna 33 milijonov tolarjev oziroma današnjih 137.000 evrov, leta 2007 pa je ponovno označil listek s sedmimi številkami, ki so mu prinesle srečo v vrednosti 574.000 evrov. Oziroma nesrečo, saj je zunajzakonska prijateljica, ki jo je spoznal po prvem dobitku in je v skupno gospodinjstvo prišla z vrečko spodnjega perila, kot je razložil na sodišču, skupaj s svojimi starši, po treh letih skupnega življenja zahtevala svoj delež, sodišče pa mu je zaradi sodnih postopkov in zahtevane odškodnine blokiralo račun, na katerem je imel 283.000 evrov. »Iz mene so naredili socialni problem, sem na robu preživetja. Najprej so me obsodili, zdaj pa naj prosim za svoj denar, ki mi ga je bog podaril. Vsi imajo priložnost vplačati loto listek in prositi boga, naj jim izpolni željo. Ne kadim in ne hodim po gostilnah, ampak sem raje igral loto. Če bi bil baraba ali lopov, potem ne bi imel denarja v banki,« je leta 2012 medijem razlagal obubožani loterijski zmagovalec.
Sveti gral lota – matematika?
Poleg dileme, kaj z denarjem po tem, ko ti sreča potrka na duri, s katero se redno srečujejo vsi igralci lota, obstaja tudi večno vprašanje, ali se da z načrtnim in premetenim igranjem in pomočjo statistike prelisičiti srečo in jo obrniti na svojo stran? Ob poplavi numeroloških nasvetov, raznih statističnih aplikacij, matematičnih programov in knjig, ki jih pišejo serijski zmagovalci, med katerimi je najbolj znan Richard Lustig, ki je kar sedemkrat zadel glavno nagrado in s tem ustvaril pravo svetovalno inštitucijo, obstajajo tudi matematiki. Najbolj znan med njimi je Brazilec Renato Gianella, ki trdi, da je s pomočjo komplicirane in napredne matematike mogoče izračunati dobitno kombinacijo, edina oseba, ki ji je uspelo pred kamerami napovedati zmagovalnih sedem številk, pa je angleški iluzionist Derren Brown.
A pravi matematiki vseeno ostajajo trezni. »Iz moje izkušnje izhaja, da je težko zaznati razlike v verjetnostih, da so izžrebane določene številke, razen če gre za zelo velike odmike. Tipično je treba vsaj kakšnih tisoč žrebanj, kar pomeni 20 let. V tako dolgem obdobju se spremeni oprema za žrebanje, tako da posamezna obdobja niti niso več primerljiva. Pogostost žrebanj pri lotu je premajhna, da bi se dalo v realnem času s kakršno koli statistično zanesljivostjo določiti bolj verjetne številke in to uporabiti za napovedovanje,« o matematični formuli za uspeh pravi profesor z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko Mihael Perman in dodaja: »Edino, kjer nekaj matematike pomaga, je pri igranju v skupinah. Tu lahko z nekaj spretnosti skupina igra tako, da bo verjetnost zadetka čim večja.«
