»Ona je rešiteljica,« je Branko Bukovec, ustanoviteljico in vodjo novomeškega Društva za razvijanje prostovoljnega dela (DRPD), humanitarko in kulturno delavko opisala ena njenih prijateljic. Bukovčeva je nedavno za ustvarjalno in organizacijsko delo prejela srebrno plaketo, eno največjih priznanj Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. V obrazložitvi je med drugim zapisano, da posebno skrb namenja sodelovanju z več kot 30 slovenskimi društvi, ki delujejo na območju nekdanje Jugoslavije in v Italiji. Organizirala je več kot 400 mednarodnih kulturnih izmenjav. V več kot 40 letih je pomagala pri ustanovitvi in predstavitvi številnih kulturnih društev drugih narodnih skupnosti, ki živijo na območju Dolenjske in Bele krajine. Na Tednu kultur, ki ga je zasnovala, se društva vsako leto predstavijo, s tem festival dolgoročno prispeva tudi k strpnosti in medkulturnemu dialogu.
In prav okrog strpnosti, medkulturnega dialoga in kulturne raznolikosti se vrti ne le njeno dolgoletno delo, ampak vse njeno življenje. O sebi nerada govori, tudi ko dobi kakšno priznanje. Teh pa ni bilo malo. Vedno iskreno izpostavi ekipo, s katero dela. »Tega priznanja nisem zaslužila sama. To je priznanje organizaciji nasploh, ne mojemu delu.« A kot pravi, je potrebnega še ogromno truda, da bi zares sprejeli druge kulture, ki nas dejansko bogatijo. »Mnogo bolj sem ponosna, da imamo med someščani svojo albansko ali pa srbsko produkcijo, kot če nam nekdo pripelje profesionalni ansambel. Veliko ljudi v našem okolju namreč še vedno skriva svojo identiteto. Tako se mi zdi velik dosežek, da lahko ti ljudje na glas povedo, kdo so.«
Tesne vezi s slovenskimi društvi po svetu
V svojem učiteljskem poklicu se ni našla, kmalu je začela delati v mladinski organizaciji, vmes diplomirala še iz organizacije dela. Na občini je bila zaposlena na področju družbenih dejavnosti, kar ji je dajalo še več možnosti, da lahko pomaga ranljivim skupinam in manjšinam. Še posebno je ponosna na več kot 20 let dela s Slovenci na območju bivše Jugoslavije. Skoraj ves kulturni ljubiteljski potencial Novega mesta je tam vsaj enkrat gostoval. Izmenjave v slovenskih društvih so bile zelo dobro sprejete. »Vse to je posebno bogastvo, ki ga težko opišeš. Kajti mi ne sodelujemo zgolj s Slovenci v nekem društvu, ampak s celostnim okoljem. Predstavljamo se širši javnosti. Na tak način tudi mladi prek srečanj z vrstniki sami vzgajajo odnos do manjšin pri nas, v našem okolju.«
Vojna v Jugoslaviji je močno zaznamovala njeno življenje. Polna empatije se je vživela v tragične zgodbe beguncev in njihovih družin. »Dejansko sem se povsem predala, kajti zdelo se mi je, da če v tisti množici komur koli pomagaš, je to na dolgi rok uspeh.« Mladim, ki bi po osnovni šoli praktično ostali na ulici, je pomagala vključiti se v nadaljnje srednješolsko izobraževanje. Tudi če si kdo tega ni ravno želel. »Pomembno je, da so šli ven iz begunskih centrov, ki so dejansko bili geti. Mladi so tako vendarle uspešno prišli do poklica.«
Moraš biti občutljiv za svet okoli sebe
Še vedno spremlja življenja kakšnih sto družin, s katerimi se je takrat srečevala. Zgodbe ljudi iz Bosne, družin, ki so se izgubile na vlakih na poti v Slovenijo in ki jim je pomagala, da so se spet našle, se ji danes, v času nove begunske krize, vračajo. Leta 2002 je peljala zadnjo begunko iz Slovenije nazaj v porušeno Bosno, ji s svojimi somišljeniki pomagala, da je prišla do novega doma. »Gospa je danes stara 80 let in pri njej je naš dom, kadar koli gremo proti Sarajevu.« Bukovčeva je od 1. januarja upokojenka. A kot pravi: »V službi nisem več, delam pa ves čas.« Redno spremlja časopise, prek spleta tudi srbske, makedonske, bosanske. »Strašno neugodno bi se počutila, če bi prišla v neko mesto, pa ne bi vedela, kaj se tam dogaja.« Prostovoljstvo, kultura, dobrodelnost so tako njen način življenja. »To je bogastvo, ki ga je težko opisati. Ne gre za tisto znano formulacijo, da s tem, ko daješ, največ dobiš. So neke druge razsežnosti, ki te bogatijo. Ta svet je velik, za nas, ki smo povezani in smo si blizu, pa zelo majhen. Lepo je tako živeti. Moraš pa biti občutljiv in odgovoren za vse okoli sebe.«
