Objava poročila o umoru nekdanjega ruskega vohuna Aleksandra Litvinenka novembra 2006 v Londonu, posebno ocena, da je »verjetno Putin osebno ukazal umor«, ki ga je izvedla ruska tajna služba FSB, je na Otoku sprožila veliko zahtev po ostrem kaznovanju ruske države. Posebno v medijih, v katerih so se spomnili Dostojevskega in njegovega dela Zločin in kazen. Vlada se je na ta radioaktivni zločin odzvala z aktivnim obsojanjem in ogorčenjem, ne kaže pa niti malo apetita po kazni(h).
Nepredstavljivo in strahopetno?
Za premierja Davida Camerona je najbolj neprijeten pritisk Litvinenkove vdove Marine, ki je vlado pozvala, naj iz države nažene vse domnevne ruske diplomate, ki so v resnici vohuni, in uvede dodatne sankcije proti Moskvi. Marina Litvinenko pravi, da bi bilo, če britanska vlada ne bi storila ničesar, nepredstavljivo, njen odvetnik pa, da bi bilo to strahopetno. V pismu Cameronu je zahtevala tudi prepoved obiskov v Britaniji in sankcije proti najmanj dvanajstim Rusom, od Putina in Nikolaja Patruševa, ki je bil v času umora šef FSB, do vodilnih ljudi drugih ruskih državnih ustanov. Napovedala je tudi tožbo proti ruski državi na britanskih sodiščih. Konservativni poslanec David Davis, ki je bil Cameronov tekmec za voditelja stranke, pravi, da vsebina poročila pomeni, da bi Putina na civilnem britanskem sodišču spoznali za sokrivega umora. Zahteval je tudi zamrznitev Putinovega denarja na Bahamih in Cipru in da bi morala, ko gre za diktatorje, Britanija ravnati tako, kot je v tridesetih letih prejšnjega stoletja (Hitler!).
»Verjetna vpletenost Putinovega Kremlja ni niti malo presenetila,« ni bilo tisto, kar je Marina Litvinenko želela slišati od notranje ministrice Therese May, ko se je ta v parlamentu odzvala na objavo poročila o umoru njenega moža, ki je bil v času umora že nekaj časa ne samo britanski državljan, ampak tudi svetovalec varnostnoobveščevalne službe MI6. Ministrica je dejala tudi, da bo od Interpola zahtevala izdajo evropskih nalogov za prijetje in predajo nekdanjih ruskih vohunov Lugovoja in Kovtuna, ki ju poročilo krivi zastrupitve Litvinenka z radioaktivnim polonijem 210, in da bodo zamrznili njuno premoženje v Britaniji (če ga sploh imata) in to je bilo to. Nobenih sankcij, nobenih prepovedi.
Usklajena zadržanost
Premier Cameron in njegovi ministri so se odzvali zelo usklajeno in kot je dva dni pred objavo poročila Cameronu svetovalo zunanje ministrstvo: nobenih novih sankcij in zadržanost zaradi širših interesov britansko-ruskih odnosov, med katerimi je iskanje rešitve za štiriletno državljansko vojno v Siriji. Ta je dobrodošel izgovor za zadržan odziv britanske vlade. Cameron ga je omenil prvi, ko je še iz Davosa dejal, da je kljub pretresljivemu umoru Aleksandra Litvinenka nujno nadaljevati sodelovanje z Rusijo – z res odprtimi očmi in hladnim srcem, »ker potrebujemo rešitev za Sirijo«. Notranja ministrica Mayeva je (podobno) dejala, da je ta umor na ulicah Londona, ki ga je sponzorirala ruska država, globoko zaskrbljujoč, vendar »širši državni in varnostni interesi zahtevajo ohranitev previdnega sodelovanja z Rusijo«, vključno s sodelovanjem za doseganje mirovne rešitve za Sirijo. Po njenem je nemogoče, da bi šefu države (Putinu) prepovedali obiskovanje Britanije.
Rusi se na poročilo niso odzvali samo z jezo, ampak celo s posmehom. Putinov tiskovni predstavnik je dejal, da je ta »domnevna preiskava primer subtilnega britanskega humorja«, in se ponorčeval, ker so v poročilu uporabljali besedo verjetno. Ruski veleposlanik v Londonu Aleksander Jakovenko se je po tem, ko so ga poklicali na zunanje ministrstvo, odzval nediplomatsko, rekoč da je bil cilj te preiskave nesposobne britanske tajne službe oprati krivde. Eden Litvinenkovih najbližjih sodelavcev Juri Felštinski je medtem dejal, da se je London spremenil iz nekdanjega varnega paradiža za ruske izseljence v eno najbolj nevarnih mest na svetu za Putinove kritike. Po njegovem vrsta nerešenih umorov kaže, da v Londonu obstaja »kultura nekaznovanja morilcev ruskih oporečnikov«.
