Pavšalna parola, da skoraj noben soliden pravnik ne želi med tožilce in sodnike, saj lahko kot odvetnik bistveno bolje zasluži, že nekaj časa ne drži več – če sploh kdaj v celoti je. Tako na tožilstvu kot tudi v sodstvu so se v zadnjih letih že pohvalili, da izbor kandidatov za nove tožilce in sodnike že dolgo ni bil tako kakovosten. Bržkone deloma tudi zato, ker blišč odvetništva usiha – s prihodki vred. Tako so v eni izmed največjih odvetniških pisarn pred časom celo odpuščali, tudi predsednik odvetniške zbornice Roman Završek pa priznava, da je odvetniški kruh postal trd. Ne le na periferiji, kjer nikoli ni bilo bajnih zaslužkov, temveč tudi v večjih mestih.
»Žal javnost vidi le najodmevnejše in najuspešnejše odvetniške družbe. Stanje na strani odvetnikov je že resnično alarmantno in opažamo, da se vedno več odvetnikov ali odvetniških družb že sooča z resnimi likvidnostnimi težavami, saj niso več sposobni plačevati osnovnih obveznosti, niti niso sposobni zagotavljati pripravništev in odvetniških kandidatur v takšni meri, kot bi bilo to glede na povpraševanje trga potrebno,« razlaga Završek.
»Zakaj bi bili odvetniki izjema?«
Tudi pri tistih odvetniških družbah, ki so še vedno dobro stoječe, plače niso nujno bajne. »Odvetniški kandidat pri nas dobi 1300 evrov neto plače, po trimesečnem poskusnem obdobju pa 1500 evrov neto,« nam je povedal vodja srednje velike (vendar ene izmed najbolj uglednih) odvetniške pisarne v Ljubljani, ki želi v tem kontekstu ostati neimenovan. Za primerjavo: povprečna neto mesečna plača tožilcev najnižje na lestvici – okrajnih tožilcev – je bila lani 1651,56 evra.
Ob tem je treba poudariti, da naš sogovornik vodi družbo, ki še vedno dobro stoji in je imela po javno dostopnih podatkih leta 2014 več kot pol milijona evrov čistih prihodkov od prodaje, kar pa je kljub vsemu približno dvesto tisoč evrov manj kot v letih med 2008 in 2010. »Obseg dela se je tudi pri nas zmanjšal, zato moramo racionalizirati stroške,« priznava naš sogovornik, ki manj prihodkov pripisuje tudi siceršnjemu manj obsežnemu kroženju denarja v slovenskem gospodarstvu v zadnjih letih. »Zakaj bi pa bili mi odvetniki izjema?« stoično zastavi retorično vprašanje in doda, da je bilo v začetku njegove kariere v Sloveniji 260 odvetnikov, danes pa jih je po podatkih zbornice 1665.
Povprečje daleč od glamuroznega blišča
Da bi govorili o krizi odvetništva, bi bilo bržkone pretirano, javno dostopni podatki pa kažejo, da so tudi nekatera najbolj odmevna ali pa razvpita odvetniška imena leta 2014 obrnila manj denarja kot pred nekaj leti. Miro Senica in njegovi partnerji so imeli predlani 3,2 milijona evrov čistih prihodkov od prodaje (leta 2010 pa 4,5 milijona), družba Francija Matoza je operirala z 904 tisočaki prihodkov (leta 2009 z 1,5 milijona), Čeferinovi pa z 2,7 milijona evrov (700.000 manj kot leta 2010).
Povprečno odvetniško plačo je težje preračunati. Na odvetniški zbornici teh podatkov nimajo, na finančni upravi pa so nam postregli z najboljšim možnim približkom: 21.114,64 evrov je leta 2014 znašala povprečna osnova za dohodnino pri odvetnikih, ki ne delajo v odvetniških pisarnah, temveč dejavnost opravljajo samostojno. Številka je daleč od glamuroznega blišča, ki včasih v javnosti spremlja odvetniški poklic.
Ta sicer še vedno dopušča visoke, tudi astronomske zaslužke za tiste, ki si na trgu ustvarijo ime. Po drugi strani pa v poklicu ni garancij kot na državnih funkcijah v pravosodju. »Za uspeh potrebuješ leta izkušenj in nabiranja znanja ter tudi srečo. Predvsem v smislu, da dobiš kakšen zanimiv in odmeven primer,« razlaga naš ljubljanski sogovornik. Odvetniki se namreč ne smejo reklamirati, zato se nekateri izjemno radi kažejo ob odmevnejših kriminalnih in tragičnih zgodbah ter se celo mimo pravil sami ponujajo strankam, ki jim bodo garantirale pojavljanje v časopisih in na televiziji. Predvsem na odvetnika Matoza so v času vzpona pogosto leteli očitki, da je preveč agresiven v samopromociji, konkurenca iz družbe Čeferin pa ga je tedaj celo označila za »Damjana Murka odvetništva«.
Zbornica bi podražila odvetniške storitve
Razlogov, da odvetništvo stagnira, je več. Poleg (pre)velike konkurence nekateri omenjajo tudi visoke sodne takse, ki so že pred leti nekoliko omejile slovensko folklorno tožarjenje. Institut sporazuma o priznanju krivde in predobravnavni naroki so skrajšali marsikatero sojenje. Roman Završek spomni tudi na slabšo plačilno sposobnost strank, zaradi katere številni odvetniki nikoli ne vidijo zasluženega denarja, kritičen pa je tudi do zakonsko urejenih odvetniških tarif, ki so po njegovem mnenju prenizke. »Vrednost odvetniške točke se ni spremenila že od leta 2003 in je celo nižja kot v letih pred samostojnostjo Slovenije. Pomemben dejavnik je tudi zakonsko predpisana polovična cena za storitve v okviru izvajanja brezplačne pravne pomoči in zastopanja v kazenskih zadevah po uradni dolžnosti,« o domnevni podcenjenosti svojega ceha pravi Završek.
