Revizijsko poročilo, ki podrobno razkriva anomalije in jasno izpostavlja odgovorne zanj, v prvi vrsti ministrstvo za izobraževanje, prinaša celovito, konkretno analizo neskladnosti med šolsko prakso in zakoni. A razkriti problemi še malo niso novi. Januarja 2015 smo v Dnevniku zapisali: »Ravnatelji delovne obveznosti učiteljem marsikje odredijo čez palec, pogosto zelo 'prizanesljivo'. Glas učiteljskega kolektiva ima namreč pri reelekcijah ravnateljev še vedno največjo težo. Le malo ravnateljev je zato pripravljenih priznati, da bi lahko učitelji ostajali v šoli dlje in delali več.« Se je v zadnjem letu nemara kaj premaknilo? Na ministrstvu, kjer je eno kompromitirano ministrico nadomestila druga, bojda že leto dni izdelujejo izhodišča za določitev delovnega časa učiteljev. V hudi tajnosti. A takšna, inertna, je šolska oblast že več mandatov, ne glede na politično provenienco.
Minister Milan Zver je hotel ravnateljsko vlogo pri vodenju šole okrepiti z drugačno sestavo svetov šole, kar je v premislek predlagal tudi prvi revizor Tomaž Vesel. Zaposleni bi v svetu imeli en glas manj, kar bi okrepilo vpliv staršev in lokalne skupnosti. Učitelji so nemudoma zbrali 30.000 podpisov in Zveru namero preprečili; z argumentom, da želi v šolo spustiti lokalno politiko. Argument ni bil brez soli, a ravnatelji tako še naprej ostajajo ujetniki interesov zaposlenih; če jih ne upoštevajo, lahko letijo.
Žiga Turk se je normativov in standardov lotil s sekiro, tudi učne obveznosti učiteljev, ki je v okviru držav OECD podpovprečna. Sindikati so vztrajali: v času krize se ne spreminja normativov, saj to pomeni odpuščanje. Tako še vedno velja pravilnik, po katerem se učiteljem, če so člani komisije za pripravo nalog za nacionalno preverjanje znanja, lahko učna obveznost zmanjša, nekaterim za štiri ure. Tudi Stanka Setnikar Cankar je pogorela, ko je hotela učiteljem dopovedati, da bi učno pomoč morali opraviti za redno plačo. Skupni imenovalec vseh teh poskusov je bila nesposobnost ministrov, da bi znali cilj modro predstaviti in izpeljati. Na primer tako kot v Avstriji: učiteljem so ponudili višjo, 24-urno učno obveznost, a tudi višjo plačo.
Računsko sodišče je s seznamom obveznih ukrepov oblasti zadevo olajšalo. Ravnatelji se, na primer, ne bodo mogli več izgovarjati, da ne vedo, koliko so v resnici delali učitelji: nujne bodo evidence o dnevni izrabi delovnega časa. Predpisi naj bi jasneje urejali tudi delo doma… A sindikati bodo trd partner. Že zdaj zajca ne skrivajo v klobuku, temveč ga vrtijo na ražnju. Zelo smo veseli, pravi Štrukelj, da bo delo na domu urejeno, a to bo državo stalo več, ne manj…
Vprašanje, ali se lahko moralno kompromitirana ministrica učinkovito spopade z učiteljstvom v boju za status quo, je seveda zgolj retorično. Obveljala bo Štrukljeva. Slovenija je po razmerju med vloženimi sredstvi in učnimi dosežki 9. v Evropi in 18. na svetu med državami OECD, pravi, kaj bi še hoteli. In vendar bi bilo fino, če bi bili še vsaj povprečni v bralni pismenosti.
