Odprto pismo prof. dr. Zvonku Fišerju, generalnemu državnemu tožilcu

Svoboda izražanja je za demokracijo ena najpomembnejših ustavnih pravic in vrednot. Le svobodna izmenjava mnenj omogoča volivcem izbiro na podlagi argumentov, kandidatom pa pošten boj in izvoljenim predstavnikom legitimnost. Zato je po Evropski konvenciji o človekovih pravicah (10. člen) in po Ustavi RS (39. člen) politično izražanje posebej (ustavno)pravno zaščiteno in ga lahko država omeji le, če je to nujno za zagotavljanje demokratične družbe, in le pod strogimi, vnaprej normativno določenimi razlogi, ki jih je ustavnopravno mogoče prepričljivo stvarno utemeljiti kot prisiljujoče. 

Zakonsko določbo, ki prepoveduje kampanjo in propagando na dan pred glasovanjem, je treba razlagati ustavnopravno pravilno, to pa pomeni ozko; prepoved se ne razteza na razpravo in izmenjavo mnenj! Le takšna razlaga je skladna z ustavo. Izpodbijana sodba pa, na drugi strani, razlaga pojem »kampanja« in »propaganda« tako široko, da polje prepovedanega ravnanja ustavnopravno nedopustno razširja kar na posredovanje in izmenjavo – osebnih – mnenj. 

V obravnavanem primeru je slovenski državljan gospod P. na svoji facebook strani na dan pred lokalnimi volitvami objavil svojo izjavo »Odličen intervju! Vabljeni k branju!« ter povezavo na intervju sedanjega župana MO Maribor v časopisu Mladina. S tem si je prislužil kazen 125 evrov. Kršil naj bi določbo zakona, ki prepoveduje volilno kampanjo na dan pred glasovanjem. Da je njegovo ravnanje »politična kampanja« in da je takšno politično izražanje prepovedano, je menil pristojni inšpektor, ki ga je oglobil, njegovo odločitev pa je potrdilo s sodbo tudi mariborsko okrajno sodišče. Pravimo: pravno zgrešeno, nezakonito in očitno protiustavno.

Zdi se nam zelo pomembno, da vložite zahtevo za varstvo zakonitosti, saj ta primer presega pomen konkretne zadeve. Od Vrhovnega sodišča lahko upravičeno pričakujemo odločitev o tem pravnem vprašanju, neposredno povezanem s konceptom pristne, transparentne in vsebinsko legitimne demokracije, ki je kot takšno enkratnega pomena za zagotovitev pravne varnosti vseh državljank in državljanov na dan volitev. Gre za pot k zagotovitvi enotne uporabe prava in za nujni razvoj sodniškega prava preko precedenčne in doktrinarne sodne prakse. Tako imenovani »volilni molk« se tiče vseh volivk in volivcev. Zelo pomembno je, da bomo pri naslednjih volitvah vsi imetniki volilne pravice jasno vedeli, kje je tudi glede na sodniško pravotvorje meja med dovoljenim in prepovedanim. Le tako je mogoče preprečiti ekscese arbitrarnega in samovoljnega kršenja ustave s strani pristojnega inšpektorata in rednih sodišč. Z izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča je to namreč odstopilo od dosedanje prakse in pomembno je, da Vrhovno sodišče z definiranjem pojmov »kampanja« in »propaganda« določi mejo med dovoljenim in prepovedanim izražanjem v času volitev.

Praksa inšpektorata MNZ in stališča, ki jih inšpektorat izraža (na primer v oddaji Tednik, 18. januarja 2016), kažejo, da svobodo izražanja razume povsem drugače, kot je ta razumljena v evropskih demokracijah. In zato povsem (ustavno)pravno zgrešeno. Glede politične propagande gre opozoriti, da danes prepovedujejo propagando nekatere afriške in zelo redke evropske države (npr. Francija), predvsem postkomunistične. A tudi v teh državah so prepovedane le posamezne oblike kampanje, na primer shodi ali plačani oglasi. Države, kjer bi se prepoved razširjala na volivce in na njihovo izmenjavo osebnih stališč na spletnih omrežjih, v Evropi in drugje v demokratičnem svetu ni. Do nedavnega je bila takšna prepoved v Bolgariji, a je Ustavno sodišče pred kratkim odločilo, da je zakonska določba, ki je prepovedovala propagando, nesprejemljiva glede na svobodo izražanja, ustavo in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Na Hrvaškem je zakonska ureditev podobna kot v Sloveniji, a jo njihov prekrškovni organ razlaga tako, da prepoved velja le za politične stranke in za oglase, ne pa tudi za državljane in razpravo. In tako, samo tako, je pravno pravilno. Inšpektorat in izpodbijana sodba pa, nasprotno, uvajata razumevanje svobode izražanja celo povsem drugače kot predlagatelj zakona – MJU (glejte izjavo predstavnice MJU v isti oddaji Tednik).  Očitno spregledata, da pri neposrednem ali posrednem osebnem izjavljanju državljanov, ki ima politični kontekst ali nanj napotuje, ne gre in ne more iti za »politično« ali »predvolilno kampanjo«, zato tudi ne za »kršitev volilnega molka«, pač pa zgolj za običajni način političnega izražanja, ki je, mora biti in mora ostati popolnoma svobodno.

Ob tem pa velja tudi poudariti, da je bil v konkretnem primeru državljan protiustavno in nezakonito kaznovan celo za svobodno izražanje političnega značaja na spletnem forumu facebook, kar je prav absurdno.

Izpodbijana sodba je ne le nezakonita in protiustavna, ampak tudi škodljiva in nevarna za vrednote demokratičnosti, transparentnosti in pluralizma. Na podlagi navedenega izražamo podporo pobudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in Vrhovno državno tožilstvo vljudno pozivamo, da jo vloži.