Izgubil je zaupanje javnosti. Zakaj? Ker se v prvem trenutku ni odzval dovolj etično. Ker ni priznal celotne napake, niti se ni zavedal napake, ker je takrat, ko jo je storil, očitno ravnal v prepričanju, da ne dela napake, in ker je nakazoval, da bo denar vračal v obrokih, kar je bilo neprimerno. Po premisleku je ugotovil, da ga je polomil. In to je treba ceniti. Koliko ljudi pa v Sloveniji prizna napako?
Miro Cerar, predsednik vlade, januarja 2016, o ponujenem in ne sprejetem odstopu Dušana Mramorja, ministra za finance.
***
Sporočila javnosti preko vseh kanalov trenutni vladi ne gredo dobro od rok. Milo rečeno. Dolg seznam kako-ne-komunicirati vsak dan dobi dodatek. Nenehno so pripravljeni na slabo komunikacijo. Politika je veščina, predvsem veščina komuniciranja. Zmorejo jo tisti, ob kilometrini seveda, ki vedo prej in bolje od novinarjev, kaj jim lahko očitajo, odkrijejo, ki niso za vsako malenkost cmeravi in povrhu vsega o tem kar naprej obveščajo. Za začetek. Medijem so z nenehnim spreminjanjem in rahlim dopolnjevanjem izjav v zadevi dodatkov naredili uslugo in jim sproti dovajali potrebno dozo hipne slepote in ponavljajočih se napadov histerije. Kar veliko pove tako o vladi kot tudi o medijih.
Namesto tega bi lahko bili tiho, dokler vsega ne preverijo, no, izjava, da bodo to čim prej storili, bi bila na mestu, in se postavili pred javnost usklajeni. Tako pa spet intenzivno in zastonj delajo reklamo ve-se-za-katero-opozicijo. Tako imenovana levica zadnje čase »odlično« in gratis dela promocijo za glavne podpihovalce strahu, mnogovrstnih dobičkov in paranoje. Boljši scenarij bi prav gotovo bil, ko bi nas Dušan Mramor obvestil, se opravičil in vrnil dodatek. Zraven bi stal Miro Cerar in povedal, da bodo vsi ministri, ki so ta dodatek dobili, storili prav to – ga vrnili v proračun. Zaradi mene lahko darovali v humanitarne, znanstvene ali še kakšne projekte. Novinarji bi potem preverili vse javne službe in natančno predstavili, analizirali in šele potem komentirali, koliko primerov dodatkov brez zaledja je v državi. Kar bi prav gotovo ponovilo že znano debato o plačah in javnem sektorju. Dodatki so tu, praviloma, zato, ker nekaj s plačami ne štima in jih stihijsko, sproti napihujejo iz priročnih virov. Tako pa smo priča situacijski tragikomediji.
No, mimogrede, slednje kraljuje tudi na spletni strani ministrstva za kulturo. Ob vsaki priložnosti jo ministrica potem še javno ubesedi. Da nam ne bi kaj ušlo. Promocijske flope in kričavo neveščnost nam servirajo dnevno. Najpomembneje je, kje je ministrica bila, s kom se je rokovala in fotografirala. Opisi dogodkov, uradno gre za sporočila za javnost, spominjajo na odprt natečaj za osnovnošolce. Po možnosti kar na temo, kaj si pa vi predstavljate pod promocijo in obveščanjem javnosti. Rezultat je kamniški fejsbuk. V zelo primitivni obliki. Nič o proračunu in njegovem razrezu, nič o tem, od kod »dodaten« denar iz drugih ministrstev – za kulturo. Iz katerih ministrstev, koliko, za katere projekte, gre za kompenzacijo, gre za izplačilo, gre za razpise? Ne vemo. Pa gre zgolj za tehnično plat komuniciranja.
Da bi sprožali debate, kot so jih nekoč in so potekale pod imenom Divja misel, segle so široko, bile so kritične, argumentirane in navdihujoče, to pa ne. Posnetki javnih debat, ki so redke, ne pridejo v poštev, družbena ali družabna omrežja tudi ne. Oni so v nekem preteklem stoletju, ukvarjajo se s kulturno dediščino in tako tudi komunicirajo z nami. Kot z mrtvimi in razsutimi kamni. Med nami je časovni, vsebinski, ah, da, etični prepad. Da so javne debate redke, je logična posledica manka vizije. Trenutne medijske razprave niso izjema.
Izven komunikacijskih šumov ministra za finance in ministrico za kulturo ločuje poznavanje področja in veščina. Minister za finance se na svoje delo spozna, četudi se z njim ne strinjam. Predvsem pa opravlja delo, ki ga nihče drug ne bi. Tudi najbolj glasni kritiki ne. Ministrica se na svoje delo ne spozna in ga opravlja tako, da ga po njej nihče, ki se nanj spozna, ne bo hotel. No, ali pa, podobno kot pri predsedniku republike, ga bo lahko opravljal vsak slehernik z malce viška časa in prenapihnjeno samopodobo. Ministroma je skupna vlada, ki ne zna komunicirati. Med sabo, znotraj koalicije niti z nami. Predsednik republike ne opravlja svojega dela, poslanstva in o tem obilno komunicira. Narobe svet.
Predvidevam, da se bo v dosedanjem tempu in načinu komuniciranje vlade nadaljevalo. Do volitev. Drugo uvodno izjavo predsednika vlade v današnji kolumni razumem kot navodila ministrom, ministricam in hkrati na zalogo oblikovano sporočilo za javnost, ko se bo dogajala (ne)rekonstrukcija vlade. Ministri in ministrice naj bi do konca januarja sestavili poročila o delu. Potem bo predsednik vlade razmislil. Bo takrat na njegovih vratih pisalo: »Ne moti. Ne jamram. Ocenjujem. Rešujem.«? Navodila so torej znana. Ravno pravšnja doza ponavljanja besed »etika, polom, priznanje« bo dovolj, da bo po tehtnem premisleku, iz katerega bo pred končnim poročilom nastalo nebroj izjav, poročil za medije, zadostovalo, da se bodo skupaj postavili pred fotoaparate, mikrofone in kamere. Pred tem jih čaka le mukotrpno pisanje poročila in potem skupinska slika zlatih in hitrih piscev poročil. Hm, morda bo sedežni red spremenjen, ministrica za zdravje ne bo stala zraven ministra za finance, ministrica za kulturo bo morda samo z desnim profilom na fotografiji... Stvar dramaturgije in scenografije. Kot rečeno – do (predčasnih) volitev.
