Barbara Jaki: Ja, krhka je ta naša kultura

Narodna galerija je desetletja čakala, da ji bodo okoliščine končno omogočile ne le novo obleko, ampak tudi okrepljeno in razširjeno ogrodje in razširjeno, bolj kakovostno vsebino. O pestri zgodovini ustanove, o širjenju njenega fizičnega in vplivnega območja ter o veselju in mukah prenove, tega skoraj 12,5 milijona evrov vrednega podviga, govori direktorica z mirnostjo umetnostne zgodovinarke in z žarom začasne »gradbenice«.

Niti ne. Preden sem postala direktorica, sem v Narodni galeriji delala že skoraj dvajset let. Najprej sem skrbela za fototeko, pomagala sem v knjižnici, bila zadolžena za izobraževalno delo in vodstva, tudi v drugih jezikih, pa za pripravo razstav. Sčasoma sem od tedanje direktorice Anice Cevc prevzela še skrb za slikarski fond in popis umetnin, ki jih je Narodna galerija pridobila od takratnega izvršnega sveta.

Kapitalcev je bilo veliko, saj celoten fond obsega prek 1300 umetnin: več del naših impresionistov, deli Zorana Mušiča, posebej lahko izpostavim dela slovenskih umetnikov, ki so nastala po drugi vojni, Gojmirja Antona Kosa, Maksima Sedeja in še mlajših, Gabrijela Stupice, Marija Preglja, Janeza Bernika, Andreja Jemca, pa dela kiparjev Stojana Batiča, Jakoba Savinška… Odstopili pa so fond verjetno zato, ker ga je bilo treba evidentirati po muzejskih standardih in zavarovati; galerija je bila za to gotovo primernejša kot politični prostori. Anica Cevc je bila tudi izjemno prepričljiva pogajalka, zasluge za sprejetje njenih argumentov pa ima predvsem Matjaž Kmecl.

Zbirka je zelo heterogena, nastajati je začela že v času Dravske banovine, veliko odkupov je bilo tudi po vojni, precej daril; del teh umetnin smo že predstavili javnosti na dveh razstavah, tretja sledi. Ravnateljica se je tudi zaradi tega obsežnega fonda že takrat začela intenzivno ukvarjati z vizijo povečanja Narodne galerije oziroma njenega stavbnega kompleksa. To, kar zdajle končujemo, je uresničitev te njene vizije, zato sodi Anica Cevc ob bok prvim pobudnikom in ustanoviteljem Narodne galerije. Na slavnostni otvoritvi bomo v sredo odkrili njen kip, ki ga je izdelal Mirsad Begić. Dobil bo svoje mesto ob ustanoviteljih Rihardu Jakopiču, juristu in mecenu Franu Windischerju ter Ivanu Hribarju, nekdanjem ljubljanskem županu.

Da, govoriva o povojnem času, v katerem si je Narodna galerija, ki je tedaj postala nacionalna ustanova, vse do predlani ta nekdanji Narodni dom, zgrajen leta 1896, delila s telovadnim društvom. Kar je pomenilo hudo prostorsko stisko. Anica Cevc je zato že v osemdesetih letih najprej pridobila parcelo severno od galerije s Klubom delegatov, ki so ga leta 1991 podrli, in tam je zrasel upravno-razstavni del Narodne galerije z vhodom na Puharjevi. Projektiral ga je arhitekt Edvard Ravnikar, ki je naredil tudi podzemno povezavo med tem novim delom in starim Narodnim domom na Cankarjevi.

Potem pa se je gradnja ustavila, Ravnikar je umrl, njegovi načrti za srednji, povezovalni del, pa so bili v tako grobih osnutkih, da po njih ni bilo mogoče graditi. Zato je sledil nov razpis za tako imenovano drugo fazo, na katerem sta zmagala arhitekta Sadar in Vuga, avtorja steklene Vhodne avle, ki je leta 2001 povezala obe stavbi.

Tudi. Njegov osnutek je bil sicer drugačen, delno bi bil tudi odprt, imel bi dvokapno stekleno streho in stekleno fasadno opno, v skladu z načrti mesta in stroke je že predvidel tudi selitev Robbovega vodnjaka izpred magistrata, četudi so bile v igri še lokacije v Narodnem muzeju, Cankarjevem domu in še kje. Ravnikar je Robbov vodnjak predvidel v osi Štefanove ulice, zdaj pa je pomaknjen proti severu. No, dosledna zahteva, da mora biti ta vezni del prosojen, da bi omogočil pogled na Tivoli, se je pojavila šele ob drugem razpisu; direktor je bil takrat že Andrej Smrekar. Arhitekta sta zahtevi urbanistov zadostila, kasneje pa so na Prešernovi za pravoslavno cerkvijo zgradili paviljon, ki je ta pogled zaprl.

Drži, a je treba povedati, da zamisel arhitektov ni v celoti uresničena. Nam ta stekleni del dela velike težave predvsem z vzdrževanjem klimatskih pogojev in čiščenjem steklenih površin.

... da, končana je tretja faza, adaptacija Narodnega doma, in končno je vzpostavljena povezava vseh treh delov v vseh etažah.

(smeh) Ja, dobro ste videli, ampak to je že sanirano! Sicer pa sem nekakšno drobno vajeništvo za to novo vlogo opravila že ob gradnji severnega dela, ko sem bila članica gradbenega odbora, bolj poslušalka, bolj molčeča (smeh), ker nisem imela znanja, a sem se veliko naučila ob gospodih, kot so…

… ne, Zidar oziroma SCT je bil potem res izvajalec, a v odboru so bili Janez Zemljarič, izjemno izkušen in učinkovit, ki je pred tem zgradil Klinični center, pa Mitja Rotovnik, ki je iz izkušenj v Cankarjevem domu veliko vedel o poglabljanju v tla, ki so prepredena s podzemnimi vodnimi tokovi itn. Dobro sem se torej zavedala kompleksnosti prenove, še posebej, ker se je od osemdesetih let naprej v Narodni galeriji saniralo le najnujnejše, toliko, da smo lahko obratovali, zgradba pa je seveda propadala, predvsem streha, fasada, inštalacije, kleti, telovadnica – ko smo predlani pred začetkom del poslikali stanje, smo šele na fotografijah videli, kakšen razpad!

Zgodba tega društva je v bistvu zanimiva, če ne bi toliko časa zavirala prenove. Društvo Sokol je bilo namreč prvi naseljenec ob zgraditvi Narodnega doma leta 1896. Ta je nastal kot »spomenik narodne edinosti in domovinske ljubezni«, namenjen je bil »razvoju meščanstva ljubljanskega«, namen pobudnikov je bil »narodno omiko in zabavo pospešiti«, kot je ob otvoritvi pisalo v tedanjem Slovenskem narodu, v njem so bili prvi stanovalci še Narodna čitalnica, Društvo pravnik, Slovenska matica, Planinsko društvo, Ciril-Metodova družba. Velika dvorana je bila namenjena plesom in drugim družabnim dogodkom. Osnovna ideja Narodnega doma je bila torej spodbujanje slovenske identitete znotraj avstro-ogrske monarhije.

Ne, sploh ne. Tu so bili balinišče, pivnica s hladilnico za pivo, restavracija, kavarna… Telovadno društvo Sokol je torej imelo zgodovinsko domicilno pravico. Narodna galerija je nastala, in to kot društvo, šele dvajset let kasneje, po prvi vojni, leta 1918, in ker ni imela svojih prostorov, so tedanjo zbirko razstavljali v Kresiji in drugje po Ljubljani, iskali pa so dolgoročno rešitev prostorske stiske. Primeren se je zdel Narodni dom, zato so skupaj s Slovensko matico in Znanstvenim društvom za humanistične vede, predhodnikom Slovenske akademije znanosti in umetnosti, začeli pogajanja z domicilnimi društvi Narodnega doma, ki so bila v hudih finančnih škripcih. Gradnja namreč še ni bila poplačana, stroški vzdrževanja so bili visoki in društva so palačo počasi zapuščala. Narodna galerija je po dolgotrajnih pogajanjih poplačala dolgove in se leta 1926 vselila v Narodni dom. Šele leta 1945 je postala nacionalna institucija, po zgraditvi Moderne galerije pa je del njenega fonda, umetnine takratne sodobne umetnosti, leta 1951 prešel čez cesto, in Narodna galerija je postala varuhinja starejše likovne dediščine.

Telovadno društvo Sokol je torej imelo v Narodnem domu sklenjeno 70-letno najemno pogodbo, ki se je iztekla leta 1985, a se tedaj niso imeli kam izseliti, zato so vztrajali v teh prostorih. In če sem se v prvem mandatu bolj posvetila strokovnim vsebinam in reorganizacijskim zadevam, pa programu v času našega predsedovanja EU in razstavi impresionistov ob obletnici galerije, je bilo jasno, da moram v drugem mandatu poskrbeti za hišo. Takrat se nisem prav dobro zavedala, kako trnova bo ta pot. Prenovo matične palače smo najprej zapisali v nacionalni kulturni program in to je bila osnova za uvrstitev v vse druge dokumente.

Zadeve niso bile niti enostavne niti tekoče, postopki so komplicirani in zamudni. Moj odlični sodelavec pri tem projektu je bil tedaj mag. Dušan Benko. Pridobili smo denar iz evropskih strukturnih skladov in obnove ni bilo več mogoče odlagati. Telovadno društvo sicer ni dobilo obljubljenih prostorov v nikoli zgrajenem športnem centru Ilirija, a so se vendarle izselili v letno telovadišče, zdaj pa imajo tudi moderen namenski objekt na Viču.

Obnova je stala nekaj manj kot 12,4 milijona evrov, 85 odstotkov te vsote je iz evropskih strukturnih skladov za regionalni razvoj. To pomeni, da bodo še pet let predstavniki skladov preverjali vsak evro, kako in za kaj je bil porabljen, pa tudi, ali smo izpolnili zaveze iz programa o številu obiskovalcev, novih zaposlitvah itn.

Mislim, da. Že lansko pomlad sem ministrico za kulturo seznanila s potekom del in načrti za dokončanje in ji povedala, da bi si želela, da se mandat podaljša za toliko, da zaključim gradnjo in poenotenje stavbnega kompleksa. Odgovorila mi je, da pričakuje, da bom znova kandidirala na razpisu. To sem naredila in dobila tretji mandat.

Novih funkcionalnih površin je 2144 kvadratnih metrov, torej okoli petnajst odstotkov; celoten kompleks meri 13.000 kvadratnih metrov, s tem smo postali velika galerija s temu primerno velikimi odgovornostmi. A dobili nismo le dodatnih razstavnih in delovnih površin, ampak tudi vrsto tehničnih izboljšav, protipotresno in protipožarno varnost, nove inštalacije, novo streho. Smo pa pri prenovi odkrili nekaj še ohranjenih stenskih poslikav, zelo, zelo lepih. S celovito rekonstrukcijo smo tudi podaljšali trajanje spomeniških kvalitet arhitekture in stavbne opreme.

Z vsebinskega vidika naj v prvi vrsti omenim novo stalno postavitev, ki bo večja, kot je kadarkoli bila; zbirka je od leta 1933 nenehno rasla. Nazadnje smo imeli pravzaprav dve stalni zbirki, »oddelek tujcev«, ki se je pozneje razvil v evropsko zbirko, in zbirko slovenskih avtorjev od srednjega veka do prvih desetletij 20. stoletja. A pokazalo se je, da ta delitev ni najboljša, ker je za obdobje od srednjega veka do 18. stoletja težko reči, katere nacionalnosti so bili avtorji. Zgovoren je Almanahov primer: njegove slike so bile v obeh zbirkah, rojen gotovo ni bil v Sloveniji, je pa tu delal. Tudi Kavčič in Tominc sta mejna, pa Metzinger… Stroka se je vse bolj glasno strinjala, da je treba vsa dela sestaviti v eno zbirko, ker so tako ali drugače povezana z našim prostorom. Prvi tak korak smo naredili ravno v času prenove, ko smo v novi zgradbi začasno postavili manjšo, a že na ta način združeno stalno zbirko, ki je bila zelo dobro sprejeta.

Da. Postavljena je kronološko. V vhodni avli se vstopi v staro stavbo, v srednji vek, in potem pot vodi po stopnicah navzgor in skozi stoletja, vse do sredine dvajsetega. Znotraj zbirke so tudi majhne »zgodbe«, korespondence med avtorji, slogovna približevanja, ikonografski sklopi, ki jih bodo razbrali bolj pozorni obiskovalci. Pri izboru del za stalno razstavo je strokovno presojo usmerjala želja, da čim bolj verno odslikamo razvoj likovne umetnosti pri nas in ponudimo relevantne informacije, hkrati pa mora biti zbirka mikavna za obiskovalca v estetskem smislu.

Vpeljali smo dela nekaterih umetnikov, ki smo jih do zdaj v zbirki pogrešali, saj so pomembno sooblikovali likovno podobo tega prostora. Med njimi je vsekakor krajinar iz prve polovice 18. stoletja Franz Ignaz Flurer, oddelek 19. stoletja je obogaten s slikarko tihožitij Marijo Attems Auersperg, dodali smo Ivana Vavpotiča in cel sklop vesnanov, Gvidona Birollo, Maksima Gasparija, dalje izjemno delo Helene Vurnik, Frana Tratnika. Z novimi imeni pa smo dopolnili tudi oddelek na koncu zbirke; tu smo ob italijanske avtorje dodali njihove slovenske sodobnike iz naše zbirke: Kregarja, Toneta Kralja, Gojmirja Antona Kosa, Eldo Piščanec…

Ne bi rekla. Glede na dosegljivo gradivo in prostorsko razporeditev smo postavili optimalno zbirko. Za kar najpopolnejši pregled smo vključili tudi več del iz zasebne lasti in muzejev. Nekaj jih je iz cerkva, slednje tudi zato, da smo jih zaščitili pred propadanjem; ponekod smo jih v skladu z željo lastnika nadomestili s kopijami. Seveda smo se morali nekaterim delom tudi odpovedati, ker je bilo treba zbirko uravnotežiti. Kar nekaj kompromisov je bilo potrebnih, da je zbirka dobila svojo obliko. Jasno je, da jo je mogoče izboljšati, dopolniti in nadgraditi. Najprej pomislim na odlične umetnike nekdanjega skupnega prostora. Vsaj Nadeždo Petrović, Ažbetovo učenko in znanko naših impresionistov, bi si želela videti v zbirki… To bi bila šele sedma umetnica…

Da.

To so mavčne replike antičnih del, izdelane po izvirnikih, ki jih hrani Louvre. Naročil jih je Izidor Cankar, leta 1927, ker je s tem skušal utemeljiti galerijo kot zakladnico umetnosti z antičnimi temelji, s temelji, na katerih sloni evropska kultura. Kaj ni lepo videti mavčnega odlitka prelepe Miloške Venere? Te kopije imajo nedvomno spoznavno vrednost, zato se nam je zdelo prav, da jih pokažemo kot nekakšno idejno utemeljitev zbirke, ki je že v samih začetkih kazala na našo navezanost na Louvre. Tudi inventarno knjigo smo v celoti povzeli po louvrskem modelu in jih uporabljamo še danes.

Običajne pogodbe o izposoji so od enega do pet let, z možnostjo podaljšanja. V glavnem imamo z lastniki zelo dobre izkušnje, kajti zavedajo se, da je v moralnem smislu umetnina obča last, da ji to, da je na ogled v galeriji, daje vrednost.

Prenova muzeja likovnih umetnosti v Budimpešti bo verjetno trajala vsaj tri leta, slika do zdaj tudi ni bila v njihovi stalni zbirki, tako da upamo, da jo bomo imeli dlje kot leto dni. Glede dopolnitve zbirke – bele lise so, veliko smo jih že zapolnili, nekaj jih je še in si jih prizadevamo zapolniti, a o tem javno neradi govorimo. (nasmešek)

(nasmešek) Na avkcijah smo že sodelovali, večkrat so nas same dražbene hiše obvestile, da imajo umetnine, ki so za nas zanimive. Ponudbo seveda redno spremljamo, imamo tudi dobre prijatelje Narodne galerije, ki nas obveščajo o dogajanju na trgu, tudi v tujini; na ta način smo odkupili že več pomembnih umetnin.

Slabo, ni čisto jasno, kaj se sme in kaj ne, ker nimamo registra dediščine. Ob prošnji za izvozno dovoljenje ministrstvo povpraša strokovno institucijo, ki je zadolžena za obdobje, v katerem je delo nastalo. In potem napišemo mnenje, ki je zavezujoče. Pri tem nismo zelo rigorozni, ker to, da gredo dela iz Slovenije, ni nujno slabo, tudi na ta način se poveča prepoznavnost naše dediščine. Zaustavimo le kapitalna dela. Problem »izgube« slik iz zasebne lasti za javnost je v tem, da se slike dedujejo in pogosto se za njimi izgubi sled, v naši evidenci se sled pretrga.

Dvajseto stoletje že postaja historično in tako se tudi naša meja premika. Veliko imamo na primer del Antona Gojmirja Kosa, pa zelo kakovostno Miheličevo delo, enega Pilona, Preglja, Toneta in Franceta Kralja, pa Kregarjevo nadrealistično delo iz zbirke Franceta Steleta... Res bo Mušič naš »najmlajši« avtor, a že doslej smo imeli dve njegovi deli. Za po obsegu in kakovosti izjemno donacijo Vande Mušič pa lahko rečem, da je to daleč največja donacija v zgodovini Narodne galerije in z njo se je število njegovih del tako povečalo, da smo za to preuredili posebne prostore v pritličju, ob vhodu s Cankarjeve. Otvoritev te zbirke bo nekoliko kasneje, v maju, zdaj bo tam začasna razstava o historiatu Narodnega doma in prenovi.

Glede časa, ki naj bi ga Narodna galerija zajemala, je torej vedno možna razprava, prvič se je ta meja zamaknila ravno s prevzemom fonda izvršnega sveta, ki je vseboval prej našteta novejša dela.

… da, med njimi so bila tudi taka. Nekaj izmed del, ki jih je galerija dobila iz federalnega zbirnega centra, je po osamosvojitvi vrnila lastnikom, nekaj zahtevkov je še odprtih, v pravnem smislu, ne zaradi nas. Taka dela seveda skušamo odkupiti. Tako smo od denacionalizacijskih upravičencev leta 2006 kupili kapitalna Groharjeva dela, v zadovoljstvo lastnikov, ki jim je bila krivica popravljena, in v naše zadovoljstvo, saj so ta izjemna dela ostala v galeriji.

O tem mitu se veliko govori, a dokazov, da gre za resnico, jaz ne poznam.

V razstavišču, ki je v spodnjem delu novega krila, in seveda v vhodni avli, v steklenem delu. Smo pa zdaj pridobili še en nov razstavni prostor v kleti, ki se imenuje Galerija Narodni dom, namenjen bo fotografiji, risbi... Zanj se umetniki že zanimajo.

Že doslej smo gostili arhitekturne in oblikovalske razstave, v tem majhnem razstavišču pa bo merilo neka navezava na naše delo in naš fond. Tak primer je nedvomno Kostja Gatnik, ki smo ga gostili že leta 2009, saj je avtor našega škrata Gala.

Namero smo opustili, ker smo presodili, da je najprimerneje otvoritev posvetiti temu, čemur je Narodna galerija v prvi vrsti posvečena, to pa je stalna zbirka. Realizem bomo predstavili kasneje.

Juho?

Zaenkrat v steklenem delu deluje kavarna s slaščičarno, zamisel o juhi pa jim bom posredovala že jutri! Ob kavarni je že odprta tudi knjigarna, naprodaj je že večji del nove ponudbe spominkov. Vstop bo seveda mogoč na obeh straneh, in prav imate, zavedamo se, da smo na Cankarjevi dobili krasen prostor, pravcat izziv!

Tudi tega bomo skušali odpreti, saj bi ta prehodnost in odprtost Vhodne avle v smeri mestnega centra nedvomno koristila. Je pa takrat zamisel zamrla, češ da ga bodo ljudje uporabljali zgolj kot bližnjico za v park. In to ljudje s psički.

(smeh) Ja, krhka je ta naša kultura.

Na začetku majčkeno protokola in govorov, odkritje poprsja Anice Cevc, potem pa sprehod po vsej zgradbi, lahen jazz v Vhodni avli in ob 20. uri in 15 minut posebej za otvoritev napisana in v živo izvedena Uvertura skladatelja Draga Ivanuše, ki jo bo izvedel Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije.