Pravzaprav ne gre za klasičen ponatis: knjiga v dveh zvezkih obsega kar 1948 strani, saj ima ob izvirnem tekstu kar 3500 opomb in je dovoljen le ponatis z opombami in pojasnili opremljene izdaje, ne pa tudi golega Hitlerjevega besedila. Kdor bi ponatisnil zgolj Hitlerjevo delo brez opomb – čeprav so avtorske pravice potekle in je knjiga »načeloma« prosto dostopna za ponatis – bi postal tarča sodnega sistema, so odločili pravosodni ministri nemških zveznih dežel že junija 2014. Njihova odločitev ima temelje v zakonodaji, ki prepoveduje hujskanje in širjenje sovraštva, in Moj boj ima tudi devetdeset let pozneje še vedno vse elemente hujskaštva. Bavarsko ministrstvo za pravosodje je že napovedalo, da bo v primeru izdaje besedila brez opomb »hitro ukrepalo«. Založnika bi čakala zaporna kazen do petih let.
Prav tako ne gre za klasično knjigotrško dejavnost, saj so prvih 4000 izvodov poslali le tistim, ki so knjigo naročili, na prodajnih policah knjigarn pa je ne bo. Tudi ponatis ponatisa – ta bo menda precej večji od »originalnega ponatisa« – bo na voljo le v spletni prodaji. In čeprav je bavarska vlada prispevala kar pol milijona evrov, v novih izvodih grba Bavarske, ki je krasil prvo izdajo, ni najti. Politične konotacije bi bile premočne. Bavarska je namreč sprva namenila pol milijona evrov prav za ponovno izdajo Mojega boja, a se kasneje iz projekta umaknila, denar pa inštitutu pustila kot »nenamenska sredstva«.
Poligon za zgodovinarje
Izdaja je naletela na različne odzive, še posebej, ker je aktualni družbeni kontekst vse prej kot preprost. V času, ko desnica dviguje glavo, ko skrajna gibanja dobivajo domovinsko pravico na podobnih temeljih, kot jih je postavljal Hitler v Mojem boju, niti številne opombe, v katerih so akademiki izluščili zmote in neresnice Hitlerjevih blodenj, ne morejo povsem izničiti simbolnega pomena te nacistične biblije. Wolfgang Benz, nemški strokovnjak za antisemitizem, pravi, da si ne more predstavljati, da bi nova izdaja lahko prinesla karkoli novega, medtem ko je Jeremy Adler, profesor nemščine v Londonu, poskušal doseči sodno prepoved izdaje, v jeznem komentarju v Süddeutsche Zeitung pa zapisal, da »bi s ponatisom dobilo to sramotno delo spoštovanje, ki ga običajno povezujemo s Homerjem in Platonom, z Biblijo in Talmudom«.
Knjige postanejo nevarne, ko postanejo simbol, pravi Miha Kovač, predstojnik oddelka za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo na filozofski fakulteti v Ljubljani in dober poznavalec knjižnega trga. Knjiga Moj boj, opozarja, je simbol nacističnega gibanja in njena legitimizacija je hkrati legitimizacija kljukastega križa samega, kot drugega simbolnega pola gibanja. Tudi zato so jo ameriške okupacijske sile leta 1945 prepovedale, saj so ocenili, da so bile ideje iz knjige podlaga za morijo druge svetovne vojne. Na seznam prepovedanih knjig so jo uvrstili tudi na Nizozemskem, v Avstriji in Rusiji. V številnih drugih državah – med drugim v Franciji, Italiji in Veliki Britaniji – so knjigo ne le prodajali, pač pa tudi tiskali. Pa tudi v Nemčiji je mogoče izvirnik kupiti v antikvariatih, pri čemer so še posebej iskani podpisani izvodi. »Knjige same po sebi niso nujno dobro,« zaključi Miha Kovač, a hitro doda, da morajo biti vse knjige dostopne, da jih je mogoče preučevati.
Simbolični deminerji
Del preučevanja je zagotovo tudi dejstvo, da leta 1925 knjige nihče na levici in v višjih slojih družbe ni jemal resno. »Patetična neumnost«, polna sadističnega pisunstva, je bila splošna ocena, njen avtor pa je postal predmet posmeha. Šele kasneje, pravzaprav šele, ko je bilo prepozno, so spoznali svojo naivnost. »Hitler sploh ni prevarant. V Mojem boju je povsem jasno in odkrito navedel svoje najbolj intimne misli,« je v svoj dnevnik decembra 1944 zapisal Friedrich Kellner, nemški socialni demokrat, najbolj znan prav po svojem dnevniku Moj odpor in eden redkih, ki se je novembra 1938 ne le uprl pogromu nad Judi v kristalni noči, pač pa na sodišču tudi sprožil proces proti izvajalcem pogroma.
Dejstvo je, da so prav opombe v knjigi »krive«, da h kupcem nove izdaje ne prihaja ponatis, pač pa strokovna ekspertiza Hitlerjevih blodenj in neresnic. V novi izdaji ima tako vsaka izmed 800 strani izvirnega teksta svoje razlagalno zrcalo, kjer so zgodovinarji pojasnili zmote in kontekst Hitlerjevega zapisa in tako bralcu takoj vbrizgali protistrup. Kot je povedal zgodovinar Christian Hartmann: »Smo ekipa za odstranjevanje eksplozivnih sredstev. Odstranili smo vžigalnike.«
In zakaj je knjiga bila in je še nevarna? Akademiki na Inštitutu za sodobno zgodovino sicer trdijo, da gre v knjigi predvsem za »blodnje bolnega uma«, a hkrati priznavajo, da je Hitler v njej razkril svoja bodoča ravnanja – od pogroma nad Judi in komunisti do vojne – z »odkritostjo, ki je bila hkrati občudovanja vredna in naivna«. Kljub temu je na zadnjih vsaj na videz svobodnih volitvah leta 1933 njegova stranka dosegla 52-odstotni volilni uspeh. Ob 1,5 milijona prodanih izvodih knjige do leta 1933 (do leta 1945 so prodali 12 milijonov izvodov) bi človek upravičeno pričakoval, da bo volilno telo vedelo, kaj ima Hitler v načrtih za svoj narod. Nenazadnje je mogoče celo sklepati, da so volilci dejansko vedeli, koga in kaj volijo. Človeka, ki je jasno povedal, kdo je kriv za bedo naroda in od kod preti nevarnost.
»Dele Mojega boja lahko seveda še danes zlorablja skrajna desnica,« priznava Andreas Wirsching, direktor Inštituta za sodobno zgodovino. In Andreas Wirsching ve, o čem govori. Njegov inštitut je namreč pripravil ekspertizo o povezanosti nove Nemške nacionaldemokratske stranke (NPD) z zgodovinskim nacionalnim socializmom, ki jo je potrebovalo ustavno sodišče za presojo o morebitni prepovedi stranke. Kot je pokazala ekspertiza, so člani stranke večkrat uporabljali citate iz Mojega boja, da bi upravičili politično nasilje ali z njimi podprli mit o judovskih prizadevanjih za globalno prevlado. Ob NPD je tukaj še Pegida, ki lahko v Mojem boju zanesljivo najde oporo za svoje protimuslimanske teorije. Nenazadnje zadnje raziskave po poročanju Spiegla kažejo, da je kar 20 odstotkov Nemcev latentnih antisemitov. Po novoletnih dogodkih v Nemčiji se zdi, da trenutek za ponovno izdajo – prav zaradi pojasnil – ne bi mogel biti bolj primeren.
Zgodovina prepovedi
V Sloveniji, kjer je Moj boj mogoče dobiti tako v antikvariatu kot v knjižnici, zgodovina »prepovedanih« knjig ni prav bogata. Za časa življenja v skupni državi Jugoslaviji je sicer obstajal seznam prepovedanih del, ki jih knjigarne niso smele prodajati, knjižnice pa so jih uvrščale v tako imenovani D-fond. Šlo je za dela, ki so propagirala, izzivala ali razpihovala narodnostno ali versko neenakost, pozivala državljane na upor, diverzijo ali sabotažo... Skratka vsa dela, ki so zbujala dvom v ravnanje oblasti, in praktično vsa, ki so nastajala v tujini. Veljalo je načelo, bolje kakšna knjiga preveč v bunkerju, kot da se katera izmuzne pogledu oblasti in zaide med ljudstvo. Tako se je na seznamu prepovedanih leta 1966 znašel celo srbsko-hrvaški slovar Miloša Moskovljevića, ker da bi lahko nekatere definicije »sprožile nemir med državljani«... V fondu Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani se je tako po pisanju Rozine Švent v reviji Knjižnica do leta 1989 nabralo več kot 700 knjig, čeprav je bilo v uradnem listu objavljenih le osem naslovov knjig, ki so prenevarne, da bi jih smel delavski razred neovirano in kritično presojati. Prva takšna je bila The New Class Milovana Djilasa, prva slovenska knjiga, ki je bila uradno prepovedana, pa je bila Slovenija včeraj, danes in jutri Cirila Žebota. Leta 1991 je postal D-fond dostopen kot vse ostalo gradivo v knjižnici.
(Začasna) prepoved je v zadnjega četrt stoletja doletela le nekaj knjig, v nobenem primeru pa ni šlo za hujskaštvo (čeprav bi, roko na srce, našli tudi kakšno, ki bi ji lahko očitali razpihovanje sovraštva), pač pa so se morali avtorji ukvarjati s tožniki in začasno prepovedjo. Zadnji tak primer je bila knjiga Alenke Auersperger Iskalci grala – Poskus oživljanja nemške manjšine v Sloveniji, katere prodajo in distribucijo je sodišče najprej leta 2005 prepovedalo (tožnika August Gril in Doris Debenjak sta trdila, so v knjigi brez dovoljenja objavljeni odlomki njunih osebnih pisem), nato pa je po običajnem sodnem pingpongu ustavno sodišče leta 2012 odločilo, da knjiga lahko gre v prodajo. Podobno kalvarijo je preživljala Breda Smolnikar, ki svoje knjige Ko se tam gori olistajo breze ni smela prodajati od leta 1999 do leta 2007, ko je ustavno sodišče odločilo v njen prid. Knjiga je bila »v bunkerju« zaradi sodnega postopka petih tožnic, ki naj bi v besedilu prepoznale svoje že davno pokojne starše.
Seznam prepovedanih knjig na svetu je sicer precej dolg, res pa je tudi, da je najbolj zgoščen v državah z diktaturami in tam, kjer država in cerkev/vera nista ločeni. Eden najbolj znamenitih »prepovedancev« je Salman Rushdie, čigar Satanski stihi so prepovedani v Bangladešu, Egiptu, Indiji, Iranu, Keniji, Kuvajtu, Liberiji, Maleziji, Papui Novi Gvineji, Pakistanu, Senegalu, Singapurju, Šrilanki, Tanzaniji in na Tajskem. Da Vincijeva šifra Dana Browna je prepovedana v Libanonu, trilogija 50 odtenkov sive pa v Maleziji. Ker gre za države, kjer je ekonomija ponudbe in povpraševanja še vedno močnejša od vere in države, so te knjige seveda dostopne. Za pravo ceno in na pravih mestih...
Večja težava je, če ste Severnokorejec in si zaželite prebiranja modrosti iz Biblije. Ne le, da je Sveto pismo tam prepovedano, ekonomija ponudbe in povpraševanja ne deluje.
