Kdo bodo novi baroni v državnih gozdovih?

Konec tajkunizacije?

Tajkunizacija državnih gozdov je bila zaradi preskromnega iztržka države pogosto izrečena besedna zveza (nekatera od gozdarskih podjetij so denar vlagala v nakupe stanovanjskih sosesk, polnilnice vode...). Novo gozdarsko podjetje Slovenski državni gozdovi, d.o.o., ki nastaja po zamislih kmetijskega ministra Dejana Židana, naj bi krajo državnega lesa in bogatenje gozdarskih baronov, kot pravijo koncesionarjem, ustavilo. A je zakon, ki bo podlaga za ustanovitev tega podjetja, zelo pomanjkljiv. Marsikaj je še v zraku, nujnega poslovnega načrta za zagon takšnega podjetja, ki naj bi začelo »na polno« delati 1. julija letos, ni nikjer. Ne ve se, kaj natančno bo počelo, koliko ljudi bo zaposlovalo, katere profile strokovnjakov... Država mu bo za zagon namenila dvajset milijonov evrov, dodatno mu bo dala še za dvajset milijonov evrov državnih poroštev za najemanje kreditov. Za kaj bodo potrebovali te kredite, ni povsem jasno.

Koalicijski stranki SD in SMC se tudi prerekata, ali naj nad tem podjetjem bedi neposredno vlada ali Slovenski državni holding (SDH). SD je za vladno upravljanje, SMC zagovarja SDH, v resnici pa gre le za sebično skrb, katera od strank bo imela večji vpliv na kadrovanje in finance v novi firmi, ki bo eden poslednjih zelnikov, s katerega bodo lahko politiki pobirali plodove za svoje politične potrebe. Kadrovanje v novem podjetju bo namreč enako politično, pa če bo o tem odločala vlada ali SDH.

Po prvem juliju kaos

Poznavalci razmer napovedujejo, da bo po 1. juliju v državnih gozdovih kaos: koncesionarjem koncesije potečejo 30. junija, novo gozdarsko podjetje po mnenju mnogih še ne bo operativno, zato bo država prve mesece les prisiljena prodajati na panjih. To pomeni, da kupec kupi drevo in sam organizira, kdo ga bo posekal, in se sam odloči, komu ga bo prodal. Te priložnosti Avstrijci gotovo ne bodo izpustili iz rok. Razlika v primerjavi s sedanjim stanjem bo kvečjemu ta, da bo morda ta les v tujino poslej romal na državnih, ne več na zasebnih kamionih. Vlada jih namreč namerava z denarjem davkoplačevalcev kupiti dvajset. Posledično obstaja velika nevarnost, da bodo slovenski gozdarski delavci to poletje ostali brez dela, domača lesna industrija pa brez surovine.

Poglejmo še nekaj gozdarsko-lesarske statistike. Približno 60 odstotkov slovenskega ozemlja prekriva gozd, od tega petina državni (nekoč je bilo državnih 80 odstotkov gozdov). Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov gospodari s približno 235.000 hektarji državnih gozdov, katerih knjigovodska vrednost je okoli 1,1 milijarde evrov in jih bo vlada v kratkem prenesla na novo gozdarsko družbo, skladu pa bodo ostali le še državna kmetijska zemljišča in velikanski odškodninski dolg do denacionalizacijskih upravičencev zaradi nezmožnosti uporabe nacionaliziranega premoženja, ki trenutno znaša 36,6 milijona evrov; a to še zdaleč ni dokončen znesek. Sklad bi lahko potopilo že izplačilo enega samega zajetnejšega denacionalizacijskega zahtevka, denimo ljubljanski nadškofiji, ki samo zaradi nezmožnost uporabe dela svojih gozdov na območju Mozirja terja dobrih 17 milijonov evrov odškodnine, k čemur je treba prišteti še skoraj 1,5 milijona evrov obresti na leto in jih pomnožiti s številom let, ki so pretekla od takrat, ko je vložila zahtevek za odškodnino. Čeprav je tudi poplačilo denacionalizacijskih upravičencev predmet nastajajočega zakona o gospodarjenju z državnimi gozdovi, pa si vlada in poslanci ob njegovem sprejemanju ne belijo glave s tem, od kod denar zanj.

Shirana lesna industrija sredi obilja gozdov

Od leta 1993 je sklad denacionalizacijskim upravičencem vrnil okoli 93.000 hektarjev gozdov, v tem času jih je kupil le osem tisoč hektarjev – v posmeh svojemu strateškemu cilju, ki govori o letnem nakupu 1500 hektarjev državnih gozdov. Imamo skoraj pol milijona lastnikov gozdov, povprečna gozdna posest meri 2,6 hektarja, 68 odstotkov lastnikov ima manj kot hektar gozda, le slaba desetina več kot pet hektarjev. »Mnogi lastniki ne vedo, kje imajo gozd, nekateri še tega ne, da ga sploh imajo. Na teh podlagah ni mogoče umno gospodariti,« ugotavlja Milan Lukić iz podjetja Lumar, ki izdeluje montažne hiše.

Ob obilju gozda in poplavi njegovih lastnikov pa so zastrašujoče skromne številke v lesnopredelovalni industriji. »Bolj ko gremo stran od gozda, do žag in pohištva, večja žalost in polomija sta. V panogi, kjer je nekoč delalo več kot 40.000 ljudi, jih je danes manj kot 10.000. Ob tem, da vso surovino izvozimo v obliki hlodov, kot leta 1945,« je v intervjuju za Objektiv razmere pred časom slikovito ponazoril gospodarski minister Zdravko Počivalšek. Beda je tudi, ko beseda nanese na slovensko pohištveno industrijo. Matej Feguš, direktor podjetja Donar, nam jo je takole opisal: »Naša pohištvena industrija je tako 'močna', da bi lahko opremila kvečjemu četrtino Moskve.«

Gozd zanemarjamo

Velik del krivde za klavrno stanje izvira iz leta 1993, ko so gozdnogospodarske organizacije, ki so celovito gospodarile z zasebnimi in državnimi gozdovi, raztelesili na Zavod za gozdove Slovenije, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov ter na izvajalska podjetja oziroma koncesionarje (takrat jih je bilo 18). Razdelitev funkcije upravljanja državnih gozdov med sklad in zavod je povzročila veliko škodo slovenskemu gozdarstvu, kar so koncesionarji s pridom izkoriščali tako, da so državi dolga leta plačevali bistveno preskromno odškodnino za izkoriščanje njenih gozdov, za nameček so hlodovino na veliko prodajali v tujino, domača lesnopredelovalna industrija pa je (deloma tudi zato) postopno usihala. Samo v letu 2014 je Slovenija po podatkih državnega statističnega urada izvozila skoraj 40 odstotkov vsega posekanega okroglega lesa – 2,3 milijona kubikov, kar je približno dvakrat toliko, kot na leto posekamo v vseh državnih gozdovih.

Računsko sodišče je v reviziji leta 2012 ugotovilo, da z gozdom ravnamo nestrateško in ga zanemarjamo. Ocenilo je, da je nadzor nad izvajanjem del slab in da delež nedovoljenega poseka predstavlja dobro četrtino vsega poseka, čeprav naj bi nadzor v državnih gozdovih izvajale kar štiri državne institucije s skupaj okoli tisoč zaposlenimi: sklad, gozdarski zavod, inšpekcija in zavod za varstvo narave, saj sta dve tretjini gozdov na območju Nature2000. Revizorji računskega sodišča so tudi izračunali, da če bi sklad v letu 2009 koncesijske prihodke povečal za 15 evrov na kubični meter (takrat je za kubik iztržil 5,82 evra), bi ustvaril 16 milijonov evrov več prihodkov. Še prej, leta 2007, je tudi komisija za preprečevanje korupcije ocenila, da je država zaradi koncesijskih pogodb na leto oškodovana za okoli 18 milijonov evrov. In kakšen je bil komentar koncesionarjev? »To je diletantsko posploševanje stvari!«

Sekiro so imeli globoko v medu

Leta 2009 so bili koncesionarji tudi tarča poslancev, vendar so dosegli, da že napovedane seje odbora za kmetijstvo ni bilo. »Tisti koncesionarji, ki gospodarijo z državnimi gozdovi, imajo sekiro globoko v medu in močan interes, da se jim ta pipica, iz katere se dobro cedi, nikakor ne zapre,« je takrat pogumno dejal poslanec LDS in aktualni župan Tržiča Borut Sajovic, že čez nekaj dni pa je svoje izjave na posebni novinarski konferenci ponižno preklical, rekoč, da so temeljile na stališčih nekaterih posameznikov in na anonimnih pismih, za katera se je pozneje izkazalo, da niso bila v celoti verodostojna.

Zanimivo je, da koncesionarji dolgo časa z državo sploh niso hoteli skleniti koncesijskih pogodb, ker niso bili zadovoljni z odmerjeno koncesnino, zato so povečini plačevali, kolikor so bili voljni prispevati. Sprožili so tudi ustavno presojo uredbe o določitvi koncesnine, v kateri jih je najbolj motilo licitiranje lesa v gozdovih, ki so se mu upirali kot hudič križu. Ta anarhija je trajala, dokler ni takratni kmetijski minister Franc But udaril po mizi, rekoč: »Zdaj se bomo pa nehali hecati!« Leta 1996 je država podelila koncesije osemnajstim gozdnim gospodarstvom, ki so upravljala takrat še družbene gozdove, ki so kasneje postali državni. Po sprejetju zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij so ta gozdna gospodarstva privatizirali in jim za izkoriščanje državnih gozdov brez javnega razpisa podelili 20-letne koncesije, jim odmerili prenizko koncesnino, nato pa jim vsa nadaljnja leta očitali, da kradejo.

D.o.o. za ugrabitev države

Dve desetletji kasneje je vsem jasno, da je obstoječi sistem gospodarjenja z državnimi gozdovi zgrešen. »Gozd je živ, celovit organizem, ki ga ni mogoče razdeliti, zato se danes dogaja, da po istih površinah hodijo gozdarji zavoda, sklada in izvajalskih podjetij oziroma koncesionarjev. In vsak ima svoje interese. Zdaj vlada ustanavlja še gospodarsko družbo za državne gozdove, namesto da bi celotno gozdarstvo, tudi zavod za gozdove in koncesionarje, povezala v enovito javno podjetje. Usodna napaka je bila narejena leta 1993, ko so gozdarstvo razdelili na zavod, sklad in izvajalska podjetja. Takratno organiziranost bi morali vzpostaviti nazaj,« je v intervjuju za Dnevnik pred dvema letoma pozval gozdarski strokovnjak Janez Černač.

Vendar gre kmetijski minister Dejan Židan svojo pot. Ne ozira se na skoraj enotno mnenje gozdarske stroke, da bi bilo treba najprej spremeniti krovni zakon o gozdovih, ki se nanaša na vse gozdove, ne glede na njihovo lastništvo, šele nato sprejeti zakon o gospodarjenju z državnimi gozdovi. Nova gospodarska družba v gozdarstvu v stoodstotni lasti države, kakršno si je zamislil Židan, je deležna številnih kritik. »Družba z omejeno odgovornostjo v državni lasti je model, ki v Sloveniji dokazano služi ugrabitvi države. To potrjujejo primeri HSE in njegovih energetskih podjetij, DARS itn.,« so prepričani v Koaliciji za gozd, ki združuje nevladne organizacije.

Dušan Gradišar, direktor podjetja Gozd Ljubljana, enega od koncesionarjev v državnih gozdovih, novemu državnemu podjetju sicer želi vse najboljše, toda glede na to, kako je projekt zasnovan, bo to po njegovem polom. »Zdajšnji koncesionarji bomo ostali brez dela, domača industrija pa brez lesa, to je evidentno. Imamo v Sloveniji trgovca, ki je sposoben v arabski svet peljati 700.000 kubičnih metrov rezanega lesa? Jaz ga ne vidim. Bomo tja poslali državnega sekretarja za gozdarstvo? Vsa prodaja namreč poteka prek avstrijskih in nemških rok, prek treh do štirih 'dilerjev', kolikor jih je v Evropi. Prodaja na panju, ki je predvidena za drugo polovico leta 2016, pa lahko povzroči, da bo v pol leta ugasnilo še tistih dvajset solidnih žag, kolikor jih premoremo, saj ob naročilih ne bodo imele dovolj surovine v pravem času,« je prepričan Gradišar. V obrtni in gospodarski zbornici pa se bojijo, da bo novo državno podjetje ustanavljajo celo svoje žage (takšna je želja predvsem poslancev SMC iz Koroške) in s tem zasadilo nož v hrbet obstoječim.

Koalicijske stranke z ustanavljanjem nove gospodarske družbe kršijo tudi koalicijsko pogodbo, s katero so se obvezale, da si bodo prizadevale za morebitno preoblikovanje sklada kmetijskih zemljišč in gozdov v enovito državno podjetje. Namesto tega ustanavljajo povsem novo družbo, sklad za zdaj sicer puščajo pri življenju, a bo brez prihodkov od gozdov najverjetneje kmalu postal proračunski podpiranec. Gozdarski strokovnjak Robert Tomazin ugotavlja, da se na kmetijskem ministrstvu (MKGP) igrajo gozdarski monopoli, največje žrtve pa bodo po njegovem zaposleni v gozdarstvu, ki bodo ostali brez dela, in slovenska lesna industrija, ki ne bo imela na voljo domače surovine.

Kje bodo direktor, tajnica in fikus?

Državni zbor naj bi zakon o ustanavljanju novega državnega gozdarskega podjetja potrdil v kratkem. Tomazin meni, da vendarle še ni vse izgubljeno, saj zakon o gospodarskih javnih službah ministru Židanu omogoča, da za prehodno obdobje (za največ 18 mesecev) razpiše obvezne koncesije. S tem bi preprečili kolaps v državnih gozdovih po 1. juliju letos, ki je v nasprotnem primeru neizogiben, je prepričan Tomazin.

Toda poslankam in poslancem, ki bodo imeli odločilno besedo pri tem projektu, za to, kdo bo v prihodnje delal v državnih gozdovih in kam bo šel les iz njih, očitno ni veliko mar. Bolj se posvečajo vprašanju, kje bo sedež novega podjetja, saj si s tem obetajo lepo število novih delovnih mest za svoje volilce. Kočevski poslanec SD Janko Veber bi podjetje ustoličil v Kočevski Reki, njegova rojakinja iz vrst DeSUS Marinka Levičar bi se zadovoljila s sedežem firme kjerkoli na območju občine Kočevje, koroška poslanca SMC Danilo Anton Ranc in Ivan Škodnik bi jo imela v Dravogradu, državni svetniki pa so na seznam nominacij dodali še Zagorje, ker je tam nekoč domovalo pohištveno podjetje Svea. Resnici na ljubo dejstvo, da pol leta pred zagonom novega gozdarskega podjetja ni znano niti to, kje bo sploh imelo sedež, veliko pove o tem, kako resno in premišljeno se je vlada lotila tega projekta.

Prodajati les ni šala

Že dvajset let je znano, da bodo 30. junija letos potekle koncesije za izkoriščanje državnih gozdov in da je treba pravočasno vzpostaviti nov sistem gospodarjenja v teh gozdovih. A je kmetijski minister Dejan Židan, ki je na tem položaju še skoraj šest let, vlado in državni zbor s pozno pripravo rešitev pripeljal v veliko časovno stisko, ki jo bodo negativno občutili predvsem ljudje na terenu. »Po 1. juliju pričakujem kaos, njegova prva žrtev pa bo lesna industrija, saj dobave lesa iz državnih gozdov ne bo, nihče, ne minister Židan ne njegovi uradniki, pa ne ve povedati, kdaj bo,« opozarja Martin Nose, izvršni direktor holdinga Marles, v sklopu katerega sta tudi dosedanja koncesionarja Gozdno gospodarstvo Maribor in Gozdno gospodarstvo Murska Sobota. Sredi leta 2015 se je namreč holding Marles odločil za ustanovitev štajersko-pomurskega lesnega centra, saj so po izteku 20-letnih koncesijskih razmerij računali na pridobitev koncesije za delo v državnih gozdovih po 30. juniju 2016. V ta namen so kupili nekaj več kot četrtinski lastniški delež v GG Maribor (v njegovi lasti je tudi GG Murska Sobota), da bi dejavnost centra obsegala vse od sečnje lesa do prodaje končnih izdelkov, Marlesovih montažnih hiš in stavbnega pohištva. Vlada je namreč obljubljala pomoč pri vzpostavljanju gozdno-lesnih verig, vendar Martin Nose ugotavlja, da je bilo vse to zgolj leporečenje in jim bo načrtovani posel, kot vse kaže, splaval po vodi. Država koncesij za izkoriščanje svojih gozdov ne bo več podeljevala. Namesto tega ustanavlja novo državno gozdarsko podjetje, ki bo za sečnjo in spravilo lesa izvajalce najemalo prek javnih razpisov, les pa bo samo prodajalo. »Toda prodajati les ni šala. Dodatna težava je, ker dve tretjini slovenskega lesa iz državnih gozdov nista to, kar mislimo, da sta, torej hlodovina, ampak je to tehnični oziroma celulozni les, za katerega pa v Sloveniji, razen Količevega, skoraj ni kupcev. Toda tudi ta les je treba prodati,« opozarja Nose.

Prepričan je, da je ustanavljanje državnega gozdarskega podjetja korak nazaj v petdeseta leta prejšnjega stoletja. Sprejemanje zakona o ustanovitvi takšnega podjetja brez poslovnega načrta in še mnogih drugih nujnih aktov pa se mu zdi veliko tveganje. »Če bi bila država podjetnica, zagotovo ne bi tako ravnala,« ocenjuje izvršni direktor holdinga Marles, ki se boji tudi velikanske škode zaradi lubadarja v državnih gozdovih. Zaradi mile zime brez snega v poletnih mesecih pričakuje pravo opustošenje, zato se sprašuje: »Kdo bo takrat delal v državnih gozdovih? Za kakovosten les se bodo na panjih verjetno stepli, tudi Avstrijci in še kdo. Kdo bo pa sekal les, ki ga je poškodoval lubadar in je malo vredno blago?!«