Kakšna je vaša ocena nastopa Slovenije na EP po (ne)prespani noči?

Seveda sem nezadovoljen, čeprav smo igrali v najtežji skupini in v oslabljeni zasedbi. Vseeno bi morali pokazati več, kajti od treh tekem smo skupaj odigrali le eno in pol: drugi polčas s Švedsko in skoraj celotno proti Španiji. Ob vsaki analizi iščem predvsem lastne napake, čeprav bi bilo najlažje dejati, da so bili igralci boječi, nezanesljivi in podobno, kar so sicer tudi bili. Ne iščem opravičil in alibijev, a nimam pravih pojasnil. Še najbolj me skrbi, da nimam odgovorov niti na lastna vprašanja. Kako naprej z ekipo, ki proti Švedski ob polčasu izgublja za sedem zadetkov in ki brez izstreljenega naboja pade proti Nemčiji?

Brez ostrostrelcev je igra Slovenije v napadu neučinkovita in občasno težko gledljiva. Ali imate kakšno rešitev?

To je glavna težava, čeprav je Kavtičnik kot večstranski igralec dobro opravil svojo nalogo. A že neštetokrat se je v napadu pokazalo, da Skube v položaju, ko bi višji in resnejši bek streljal na gol, išče prodore. Miklavčič, katerega vloga v napadu je omejena na minimum, je bil petnajstkrat v položaju za strel, a zaradi nezaupanja vase tega ni storil, čeprav sem ga prepričeval o nasprotnem. Ker ni strelov od daleč, se vse reducira na križanja in poskuse prebijanja obrambe skozi sredino, kjer je to najtežje. V določenih trenutkih sem na klopi le pogledoval v strop in si rekel: »Človek, kakšen rokomet pa mi igramo?«

Za Boruta Mačkovška ste dejali, da je vaš pacient številka ena, a očitno »zdravljenje« ni uspelo. Zakaj?

Na lastne oči smo se lahko vsi prepričali, kako je videti, ko Mačkovšek brezkrvno in brezidejno krene proti vratom. Ne vem, ali še lahko spremeni svoj način igre in kako dolgo se ga še sploh splača čakati. Imam občutek, da ga kličem v reprezentanco bolj le še zaradi dveh metrov višine kot pa zato, koliko bi nam dejansko lahko pomagal. Tudi Dolenec in Cehte nista »šuterja« svetovnega formata, a zagotovo bi imela boljše rešitve od Mačkovška in Miklavčiča. V tem trenutku smo, kar zadeva »šuterje«, na začelju evropske kakovosti. Če pa bi zdaj poklical Aleša Pajoviča in Miladina Kozlino, bi bil to korak nazaj.

Ali ima Slovenija v mlajših selekcijah kakšnega igralca za prihodnost?

Morebiti se bodo priključili Vid Levc, Nejc Cehte in še kdo, da bomo lahko videli, ali so kakovost, ki jo želimo in hočemo. V mlajših selekcijah imamo sijajne rezultate, a bomo videli, kako bo z igralci, ko bodo prišli v člansko. Kako se bodo odzvali, ko se bodo pred njimi v obrambi pojavili 210 centimetrov visoki in 130 kilogramov težki igralci?

Zakaj ste na EP peljali kar po tri srednje zunanje igralce in krožne napadalce?

Razmišljam, ali je za nas najboljša rešitev igrati v obrambi z dvema krožnima napadalcema, saj zato izgubljamo (pol)protinapad in hitrost v igri. A ker ga nimamo, si ne moremo kar izmisliti specialista za obrambo, ki lahko teče tudi v (pol)protinapad. Mi pa moramo pri prehodu v napad zamenjati igralca ali pa teči z dvema krožnima, nobena rešitev pa ni dobra. Kako pametno je imeti tri srednje zunanje in potem ustrezno deliti minutažo? Gre za igralce, ki v klubih igrajo skoraj šestdeset minut, v reprezentanci pa je, če jih vsakemu dam po dvajset, to premalo za njihovo kakovost. Spremeniti moram tudi njihovo vlogo v ekipi. V preteklosti je bilo vse v njihovih rokah, lahko so počeli, kar jim je padlo na pamet: izvajali so avte, kote, sedemmetrovke, podpisovali zapisnike, preostali zunanji igralci pa so bili zapostavljeni. Zato nimamo nobene akcije in pobude s strani levih in desnih zunanjih. Vse je odvisno le od srednjih, in če oni nimajo svojega dneva, je tekma izgubljena, še preden se je začela.

A pod vašim vodstvom je v kratkem času očiten velik napredek v obrambi.

Dobili smo veliko igralcev, ki lahko igrajo dobro obrambo, ki je temelj uspeha. V sodobnem rokometu ni več izidov 38:35, 33:31 in podobno visokih, ni več rokometa, ki mu jaz pravim »fliper rokomet«, v katerem goli padajo kot po tekočem traku. Kljub dobri igri v obrambi še vedno lahko tečemo v (pol)protinapad, moramo pa čim prej najti leve in desne zunanje igralce tipa Pajoviča iz mlajšega obdobja, ki bi pomagali krožnim napadalcem, krilom in srednjim zunanjim. Potem bi bilo vsem lažje igrati in tudi jaz bil boljši selektor ter ne bi izpadel že v prvem krogu EP.

Bi lahko iz vaših kritičnih besed razbrali, da izgubljate motiv, potrpljenje in voljo?

Ne. Slovenija ni razočarala v tolikšni meri, da bi moralo priti do rezov in drastičnih sprememb. Čeprav smo izpadli, smo pokazali, da smo sposobni igrati dober rokomet. Za neuspeh smo krivi jaz kot selektor in igralci. Koliko je mogoče napraviti z mano in temi igralci, bodo analizirali odgovorni, potem pa bomo videli, s kom in kako naprej.

Aprila so kvalifikacije za OI, za velike spremembe pa je premalo časa.

Nimam se pravice igrati z ugledom in prihodnostjo slovenskega rokometa z načinom, da bi si izmislil in naredil drastičen preobrat ter tvegal, da se ne bi uvrstili na OI. Na priprave bom povabil še nekaj novih in mladih igralcev. A sočasno nimam velike izbire in zdaj mogoče razumem prejšnjega selektorja Deniča, zakaj je igral rokomet, v katerem je bilo šestdeset minut tekanja. Verjetno se je tudi on počutil impotentnega v napadu, ko je bilo težko prihajati do strelov, zato se je odločil za igro s čim več (pol)protinapadi in doseganjem lahkih zadetkov. A to je hazarderska igra.