Video najprej pokaže restavracijo ob puščavski cesti. V notranjosti gostje pijejo, glasbeniki igrajo, nekateri tudi plešejo. Med temi sta tudi fant in dekle, aborigina, ki se jima kasneje začnejo dogajati čudne stvari: fant vleče strašansko težko mašino po sidneyjski tripasovnici, medtem ko mu šoferji jezno trobijo, naj se umakne, dekle pa na kolenih z vedrom in krtačo v rokah pomiva to isto cesto.
Bowie je video opisal kot »zelo preprosto, zelo direktno« izjavo proti rasizmu in zatiranju. In tudi: »Kakor koli ljubim to državo (Avstralijo, op. p.), je verjetno ena najbolj rasno netolerantnih na svetu.« Danes nekaj več kot 50-letna plesalka pove, da je imel video, v katerem je takrat plesala, izjemen vpliv na samozavest, s tem pa tudi na politično moč aboriginske skupnosti. Sam takrat še nisem v celoti razumel konteksta, a kljub vsemu sem dogajanje dojel kot nadvse krivično. Zagotovo je pripomogel k razvijanju moje družbene občutljivosti.
Zakaj sem se odločil z vami deliti ta ne preveč intriganten osebni spomin? Ker sem pred malo več kot tednom dni, ko je angleški pevec, igralec, multiinštrumentalist, vizualni umetnik… Bowie umrl, od znanke slišal skoraj identično »intimno« zgodbo: gledala je isto oddajo, glasbeni spot je v njej vzbujal enaka občutja. Pop zvezdnik nama je obema (in verjetno še mnogim, mnogim drugim) vzbudil identične »subjektivne« reakcije in nama pred tednom priklical zelo podobne spomine iz otroštva.
Tudi družabna omrežja, časopisi in različne oddaje so bili polni bolj ali manj osebnih hvalospevov in nekrologov. Temu je kmalu sledilo nekaj posmehovanj in kritik prav teh »osebnih« izlivanj čustev zaradi znanih osebnosti, ki so nedavno umrle (v zadnjem času še Lemmy Kilmister, Alan Rickman…).
(Mimogrede, nikoli nisem povsem razumel fraz, ki so jih ob tragičnih dogodkih polni časopisi, »poslovil se je« ali v kakšnem drugem primeru »sodil si je sam«. Ali vse slavne osebe tik pred smrtjo rečejo: »Preden grem, še nekaj za medije: veselilo me je, hvala in se vidimo?« In na primer psihopatski morilci ženà po usodnem dejanju s pištolo v roki obsedijo na robu postelje in vodijo osebni mali proces: »Poglej, imam razbremenilne dokaze.« »Ugovarjam, dokazi so bili zbrani nezakonito.« »Aja?!« »Ja!« »Kazen se izvrši tak…« Bum!) No, kakor koli.
Andy Warhol je eden najbolj popularnih umetnikov 20. stoletja. Večina ga pozna po ponavljajočih se podobah steklenic kokakole, pločevink Campbellove juhe in Marilyn Monroe. Na prvi pogled gre za slavljenje množične proizvodnje, poveličevanje kapitalističnih produktov, v katere med drugim spada tudi »slava«. In pri njem se zavemo, da je že podoba sama postala komoditeta, blago. A to je nepopolno razumevanje.
Velik del njegovega opusa zavzemajo travmatične točke sodobne družbe (spektakla), ki se je iz Amerike razširila bolj ali manj globalno: podobe nesreč (avtomobilskih, letalskih), rasnih nemirov, različnih tragedij (množična zastrupitev s tuninim namazom), lobanj… Eden bolj znanih Warholovih citatov se glasi: »Krasno v tej državi je, da je Amerika začela tradicijo, kjer najbogatejši potrošniki kupujejo dejansko enake stvari kot najrevnejši. Kokakola je kokakola in nobena količina denarja ti ne more prinesti boljše od tiste, ki jo pije klošar na vogalu.« Podobna »izenačevalka« revnih in bogatih je tudi… smrt.
Zato je podobo Marilyn Monroe naredil v istem letu, ko je zvezdnica umrla. Svojo drugo »muzo«, Jacqueline, je upodobil, ko žaluje za možem – ubitim predsednikom Kennedyjem. Žalost, ki jo je takrat čutila ona, je čutila vsa nacija. Itd. Eden Warholovih največjih »podvigov« je prav jasna upodobitev tega mešanja javnega in zasebnega, zunanjega in notranjega, intimnega in množičnega. Če ne od prej, je vsaj od Warhola naprej jasno, da je del naše subjektivnosti sestavljen kot odraz množičnih medijev.
In prav od tod številni napol privatni odzivi na smrt zvezdnikov, ki so se lahko zelo konkretno vključili v zasebno življenje posameznika. Ta se je mogoče ob Bowiejevi glasbi lažje soočil s svojo spolnostjo, drugi je nemara ob steklenici piva in Motörheadih, ki so preglasili nervozo v glasu, prvič ogovoril svoje bodoče dekle, tretji je morebiti kot najstnik skozi lik Robaus Rawsa prvič spoznal, da za na videz zlobnimi dejanji lahko stojijo tudi povsem prijazni motivi. Torej, osebni odzivi so precej logični. Navsezadnje je, kar je kot fraza najbolj znano prav iz medijev in filmov, »žalovanje proces«.
Pri tokratnem javno-zasebnem čustvovanju pa je gotovo vsaj ena pozitivna plat: mediji in družabna omrežja so preplavljeni z resnično dobro glasbo in filmskimi odlomki. Torej z umetnostjo, ki na srečo tistih, ki ostajamo, ne izgine skupaj z avtorjem. Oziroma, če obrnem v rahlo zlobno smer in povzamem komentar, ki sem ga te dni prebral: »Joj, ko bo XY umrla (gre za pevko, ki ne slovi po kvalitetni glasbi, besedila pa so stereotipna in za ženske pravzaprav precej ponižujoča, op. p.), se bom prav bala pogledati facebook.«
