Kaj nameravajo letos Avstrijci narediti s 37.501. prosilcem za azil in kaj bodo leta 2019 rekli 127.501. prosilcu, ki bo priromal do avstrijske meje? Kaj če bo kot 127.501. čez tri leta prispel otrok, ki so mu v domovini (kdo ve, katera država bo tedaj v vojni) ubili mamo in očeta? Pravniki, ki se ukvarjajo z azilnim pravom, ugibajo, kaj se pripravlja. Države namreč po pravilih ne morejo omejiti števila prosilcev, ker je azil pravica vsakega posameznika in ne skupinska pravica.
A Evropa se zapira ne glede na pravila. Slovenija napoveduje, da bo spuščala naprej le še tiste, ki bodo rekli, da gredo v Nemčijo ali Avstrijo. Begunci seveda lahko rečejo kar koli. Razne omejitve sprejemanja beguncev pa uvajajo vse države na balkanski poti, ki se želijo otresti »bremena«.
Res je, begunske zgodbe so precejšnja teža za tiste, ki se z njimi srečujejo. Prostovoljci humanitarnih organizacij, ki pomagajo beguncem, ponekod pregorevajo, saj jih je premalo. Tudi psihološka obtežitev je velika, če vsak dan poslušaš pripovedi o trpljenju, smrti, izgubah. Vojni.
Ob tem pa imajo množice ljudi dovolj časa in volje za gojenje fašističnih blodenj. Vsemogočna celina stoji pred zgodovinskim izzivom: kako prerazporediti moči in vire.
Evropa ne ve niti, kako prerazporediti svoje ogromne vreče denarja, opozarja profesor Jože Mencinger. Izračunal je, da bi lahko EU z lahkoto poskrbela za več milijonov beguncev. Evropska centralna banka bi lahko samo s tretjino mesečno ustvarjenega primarnega denarja (s katerim zdaj zalaga banke in po njegovem tako ustvarja novo finančno krizo) vse leto pokrivala potrebe treh milijonov migrantov. Ta denar bi bil porabljen v EU in bi oživljal gospodarsko aktivnost, begunci pa bi postopoma postali delovna sila, ki je zmanjkuje.
Toda ekonomsko računanje ne šteje. Štejeta politična preračunljivost in sledenje nizkim strastem. Države bodo odmislile konvencije, ki že od druge svetovne vojne ščitijo pravice beguncev in migrantov. Konvencije pa so bile sprejete zato, »da se ne bi nikoli več ponovilo«, da bi bil svet boljši za vse, da bi bilo manj smrti in manj trpljenja. Kar zveni kot obrabljene fraze, je v resnici temelj evropskega miru.
Zavračanje po verigi držav begunce pošilja tja, od koder so prišli. V vojno. V zvezi s tem je treba vedeti: zavračanje na naših mejah je (za zdaj) administrativno. V verigi držav na jugu pa je fizično. Tam plavajo trupla otrok v Egejskem morju in so pretepeni, polomljeni in ustreljeni na makedonski, bolgarski, srbski meji. Je to vojna? Kje se za begunce konča vojna in začne mir?
Poročila humanitarnih organizacij so polna trpljenja in smrti na evropskih mejah. Med »zahodnoevropskim« zavračanjem in »balkanskim« zavračanjem obstaja povezava. Tajna zveza, ki jo politiki zamolčijo, medtem ko Makedoniji ponujajo »pomoč« pri varovanju meje.
Vsakdo z državljanstvom EU se lahko ob tem vpraša, ali so trpljenje in smrti migrantov na evropskih mejah naša izbira, naš način življenja, naš občutek pravičnosti.
To bo treba imeti razjasnjeno najpozneje tedaj, ko bo evropski sistem miru in človekovih pravic – o tem ni treba imeti iluzij – tako razpadel, da bomo postopoma na vrsto prišli vsi. Lahko bomo vedeli, zakaj.
