Zgodovina tovrstnih razstav sega v leto 1979, ko je Moderna galerija začela zgodovinjenje domače umetniške scene po drugi svetovni vojni. Pregled, ki je povzel moderno umetnost v obdobju 1945–1978, je bil zavoljo ustvarjanja kontinuitete in scene pravzaprav neizbežen. Nato je iniciativo prevzel Igor Zabel, ena ključnih osebnosti za razvoj zgodovinopisja domače sodobne umetnosti. Ob pomoči hišnih in zunanjih strokovnjakov je obdelal desetletja od leta 1975 naprej, a je nato, tik pred zadnjo razstavo Teritoriji, identitete, mreže: slovenska umetnost 1995–2005 tragično preminil.

S sedanjo razstavo, ki so jo pripravili Igor Španjol, Bojana Piškur in Vladimir Vidmar, je hočeš nočeš na preizkušnji njegovo nasledstvo, a že ob bežnem pogledu na razstavljeno in na katalog je jasno, da je ta dekada obdelana manj dosledno, sistematično in drzno (zlasti pri detektiranju novih imen in tendenc). A težava ni toliko v izboru umetnikov in njihovih del – ta je vselej neizbežno subjektiven, izključujoč, odvisen od številnih okoliščin, osebnih in strokovnih preferenc –, težava je v pomanjkanju ustreznega zgodovinjenja.

Simptomatičen je prizor ob vstopu v muzej, kjer se obiskovalec zaleti v množični prikaz arbitrarno izbranih statističnih podatkov o dogajanju v Sloveniji v preteklih desetih letih. Izve lahko, katere razstave so bile v Moderni galeriji ali Škucu, in nekaj osnovnih podatkov o družbenem dogajanju. Vendar vsa ta statistika, ki jo nekdo hvalevredno zbira, ni ustrezno obdelana ali celo interpretirana. Manjka torej temeljni del procesa zgodovinjenja. Grenak priokus je nekoliko popravljen z branjem kataloga, čeprav večina besedil preveč hermetično in pomanjkljivo povezuje širši družbeni kontekst s konkretno umetniško produkcijo. Hkrati pa manjka tisti nujni didaktični element, ki bi vsebino približal tudi malce širši, da, tudi tisti povsem nevedni publiki. Tako je razstava, ki bi po logiki stvari morala biti muzejska, (p)ostala zgolj salonska.

Druga težava projekta pa je v njegovi osnovni sistematizaciji, torej določitvi osnovnih elementov takšnega pregleda. Hvalevredna je vključitev petih striparjev, nerazumljiva pa skoraj popolna ignoranca arhitekture in oblikovanja, ki sta integralni področji vizualne kulture. Namesto tega je vključeno področje filma, a ne tisti del, ki mu zaradi njegove nekonvencionalne narave ne uspe prestopiti praga kinematografov, pač pa izbor dokaj konvencionalnih celovečercev. Zelo pomanjkljivo so predstavljene novomedijska in zvočna umetnost, fotografija in performativne prakse, torej prav discipline, ki so po svoji naravi izrazito sodobne in demokratične – ki temeljijo na široko dostopnih izraznih medijih. Razstava namesto tega ponuja več tradicionalnih medijev in pristopov oziroma, kot je zapisano v enem od spremnih esejev, »umetnosti v ožjem smislu«. Kar koli to že je v današnjem času.

Za nekoga, ki je v preteklih letih aktivno spremljal umetniško sceno, je pohod po razstavi lahko zelo zabaven. A kaj naj bi relativni nepoznavalec sodobne umetnosti, po možnosti iz tujine, dognal na pričujoči razstavi, četudi bi kupil katalog? Ne prav veliko. In to kljub marsikateremu dobremu, mestoma tudi presežnemu delu. Razstava je tako načeloma zanimiva in zadovoljiva, ker pač vsebuje dovolj dobrih del, vendar je očitno namenjena bolj stroki kot širši javnosti. In tu se skriva srž problematike, ki je lahko dolgoročno usodna za celotno sceno, če bo le-ta še naprej živela v svojem – pa naj se ga na deklarativni ravni še tako otepa – slonokoščenem stolpu.