Slovensko mladinsko gledališče je v programskem sklopu Mladinsko Dialog v sredo prvič postreglo s pogovorom, ki se ni neposredno nanašal na vsebino neke predstave, temveč si je za svoj predmet vzel razmere na področju refleksije: moderator Rok Vevar je v Kritiški impro redakciji z nekaterimi kritiki in dramaturgi premišljeval stanje umetnostne kritike danes. Gostje, teatrolog in profesor Blaž Lukan, kritik in publicist Nenad Jelesijević, kritičarka Nika Leskovšek in dramaturginja Ira Ratej, so se bolj ali manj strinjali, da razmere niso ravno rožnate.
Zabrisana meja med znotraj in zunaj
Na to je namignila že krajša analitična impresija o trenutnem stanju, ki jo je kot izhodišče za razpravo podal Vevar: med drugim je omenil, da količina in delno tudi kakovost kritik v medijih upadata, da je postal poklic kritika prekaren in ne omogoča specializacije ali samostojnega preživetja, posledično pa usiha tudi pomen kritike, in da kulturno polje kot celota doživlja nekakšno erozijo, ki je tudi posledica razdrobljenosti kulturnih praks. Kakšne so možnosti za tesnejše povezovanje vseh tistih, ki delujejo v polju kulture, in za preseganje delitve na te, ki ustvarjajo, in one, ki o tem pišejo, se je vprašal Vevar. Ta delitev je vsaj do neke mere res umetna, je menil Jelesijević, saj tudi ta, ki ustvarja, pri tem uporablja kritično refleksijo. V praksi danes marsikdo prehaja med obojim: predvsem mlajši kritiki se pogosto vključujejo v različne segmente produkcije, enkrat pišejo kritike, drugič spet sodelujejo z gledališči kot dramaturgi, pisci besedil za gledališke liste, nekateri celo ustvarjajo lastne produkcije.
Omenjeno razločevanje je nasledek neke romantične ideje o »čistosti kritika«, je menila Ira Ratej: tisti, ki presoja, naj bi bil odmaknjen od realne umetniške prakse in s tem tudi zunaj možnega konflikta interesov. Kot je pristavil Lukan, take romantične podobe danes ne moremo več niti zares misliti; Leskovškova je dodala, da so razmere takšne, da se ljudje bolj kot s »čistostjo« ukvarjajo s pogoji dela in golim preživetjem.
Rešitev: samoorganizacija?
Kakšne oblike umetnostne kritike, ne le gledališke, so danes nujne in možne, kako jih financirati in distribuirati? Vevar je prepričan, da primanjkuje predvsem premišljevanja trenutnega kulturnega konteksta; Jelesijević mu v tem pritrjuje, zagotovilo za prihodnji razvoj relevantne refleksije pa vidi v samoorganizaciji. »V vseh drugih pogledih slabo kaže,« je bil jedrnat. »Kritika izginja tako iz tiskanih kot elektronskih medijev,« prikimava Ira Ratej. »Toda umetnost jo potrebuje. Z izginjanjem refleksije, ko nekatera slovenska gledališča sploh ne dobivajo več kritik svojih predstav, se slabša dokumentiranost produkcije, kar ima dolgoročne posledice.« Meni, da bi morala gledališča skupaj z gledališkim inštitutom in društvom gledaliških kritikov vzpostaviti neko kritiško platformo, medij, ki bi kontinuirano spremljal celotno domačo gledališko produkcijo. Trezno sodbo je dodal Goran Injac, umetniški vodja SMG: »Pozicija kritike je v tem trenutku takšna, ker je tudi pozicija gledališča v Sloveniji povsem obrobna in na širše družbeno okolje nima nobenega učinka; tu je ljudem povsem vseeno, o čem govori neka predstava, tu se posluša, kaj izjavi neki smučar.« Perifernost gledališča in kulture se odražata tudi v prezirljivem odnosu medijev. »Ustreznega mesta za relevantno kritiko torej sploh ni,« ugotavlja Injac.
