Nastop Slovenije na Euro 2016 lahko ocenimo kot neuspešen, a zanj obstaja tudi nekaj objektivnih razlogov. Predvsem to velja za poškodbe, ki so krepko zdesetkale igralsko zasedbo, le iz manjkajočih »ranjencev« pa bi lahko sestavili solidno ekipo. Toda Vroclav je razkril tudi precej stvari na igrišču, zaradi katerih čaka Vujovića in igralce garaško delo. To velja predvsem v napadu, kjer nimamo ostrostrelcev z desetih, enajstih metrov, zato je igra okoli nasprotnikove obrambe pogosto prava muka za oči in na trenutke deluje celo smešno in izgubljeno. Če se ne bo zgodil kakšen čudež in bo Slovenija sčasoma le dočakala pravega ostrostrelca, bo napad še naprej ostal največji minus za nas in plus za tekmece.
A Vujoviću je treba priznati, da je v zelo kratkem času temeljito spremenil marsikaj. Najbolj je to vidno v obrambi, ki postaja glavno orožje Slovenije. Še na lanskem SP v Katarju je bila Slovenija sicer ena najučinkovitejših reprezentanc v napadu, a po drugi strani tudi ena tistih, ki je prejemala največ zadetkov. Na Poljskem je bila Slovenija po prvem delu reprezentanca, ki je sicer dosegla najmanj zadetkov med vsemi 16 ekipami (samo 66 ali v povprečju le 22 na tekmo), toda po drugi strani jih je tudi najmanj dobila (72 ali v povprečju zgolj 24 na tekmo). To zgolj potrjuje Vujovićevo rokometno filozofijo, da je obramba temelj vsega. In očitno je, da se donedavna parola, da je treba doseči vsaj zadetek več od nasprotnika, spreminja v parolo, da je treba prejeti vsaj zadetek manj od tekmeca.
Po EP ne bo nič več tako, kot je nekoč bilo, kar je Vujović takoj po zadnji tekmi z Nemčijo tudi javno povedal. Jasno je, da so imeli nekateri dosedanji nosilci igre na Poljskem majhno minutažo in večinoma stranske vloge, kar nakazuje nadaljevanje igralskih sprememb. Če je bilo EP le etapni cilj na poti do Ria, bo aprilski kvalifikacijski turnir za OI naslednji trenutek resnice. Upajmo, da manj krut kot včeraj končani v Vroclavu.
