Po razkritju strahotnih razsežnosti spolnega nasilja klerikov utegne odločitev slovenske Cerkve, da se bo svoje objektivne odgovornosti za spolne zlorabe poskušala otresti na ustavnem sodišču, delovati, milo rečeno, čudaško. In nespoštljivo do trpljenja žrtev. Ne gre niti skupaj z novejšo rimsko politiko, ki kliče k sočutju in pomoči žrtvam, ne pa k pravniškim mahinacijam za izogibanje odgovornosti. Pa četudi bodo v Cerkvi našli »dobre« pravne argumente. Evropska in ameriška praksa na primer razkrivata, da škofije plačujejo za grehe duhovnikov le, če je sodno dokazana tudi subjektivna krivda škofov. Na primer za zamolčevanje in prikrivanje. V našem primeru pa je sodišče ugotovilo objektivno odgovornost Cerkve. A kot bi rekel sveti Pavel, ni vse »k pridu«, kar je dovoljeno.
Cerkev je v zahtevi za revizijo sodbe višjega sodišča dokazovala, da je to v notranja razmerja med cerkvenimi pravnimi osebami in duhovniki poseglo v nasprotju z ustavo in »vatikanskim« sporazumom. To naj bi storilo s tem, da je odnos med duhovnikom in župnijo ali škofijo prepoznalo kot odnos med delavcem in delodajalcem. Toda – tako v Cerkvi – duhovnik po kanonskem pravu ni v delovnem razmerju s škofijo, svoje naloge opravlja zaradi »nadnaravne poklicanosti – poslanstva«… Duhovnikova vloga naj bi bila torej tako posebna, da je država ne bi smela definirati brez izvedenca za kanonsko pravo. A vrhovno sodišče je vztrajalo: duhovnikov položaj ni položaj delavca v delovnopravnem smislu in položaj župnije ali škofije ni položaj delodajalke. Cerkvene pravne osebe so odgovorne zato, ker duhovnik svojega poslanstva ni opravljal sam in zase, temveč pod oblastjo Cerkve in za njen interes. Ker so župnija, škofija in nadškofija s pravili cerkvenega prava tesno povezane med seboj in s povzročiteljem, je logično – tako sodišče – da vse kot en delodajalec tudi odgovarjajo zanj in za povzročeno škodo med opravljanjem dela.
Sodišče se je zelo jasno opredelilo glede razmerja med kanonskim in civilnim pravom: sporazum s Svetim sedežem Cerkvi dopušča svobodno delovanje, a le dokler s svojim delovanjem ne trči ob pravni red Republike Slovenije; tudi v tej točki je sodba sodišča daljnosežna. A če so omenjene razlike pri interpretiranju verske svobode videti legitimne, tega nikakor ni mogoče trditi za druge cerkvene argumente. Župniku Karlu Joštu, trdijo, krivda ni bila nikoli dokazana. To drži, a pozabijo povedati, da sta kredibilnost prič, ki so razkrile monstruoznost Joštovega početja, preverjali še dve sodišči. Popoln cinizem do trpljenja žrtev pa pokažejo z zatrjevanjem, da je pokojni župnik deklice zlorabljal po opravljeni pastoralni dejavnosti in zunaj učilnice. To je namreč – tehnično vzeto – res, a le zato, ker je Jošt otroke, ki so mu bili zaupani v varstvo kot katehetu, spolno zlorabljal v kabinetu ali med vožnjo domov, v župnišču pa po verouku. Sicer pa ti cerkveni argumenti padejo, četudi bi nanje gledali skrajno ozko. Delodajalec namreč ne odgovarja za svojega delavca zato, ker je ta škodo povzročil na delovnem mestu v delovnem času, temveč zato, ker jo je povzročil pri delu ali v zvezi z delom. Jošt pa ni posiljeval kot dobri striček iz Artič, temveč kot duhovnik in katehet.
