Med številnimi nekdanjimi in sedanjimi nemškimi rokometaši, ki v različnih vlogah kot gledalci spremljajo svojo reprezentanco v Vroclavu, je tudi zvezdnik Uwe Gensheimer, levokrilni igralec Rheina Neckarja. Zaradi poškodbe noge je moral izpustiti EP, v Vroclavu pa Nemčijo spodbuja s tribune VIP, vedno oblečen v svoj reprezentančni dres s številko 3. »V dresu se še bolj počutim kot del ekipe, čeprav je težje gledati kot igrati. Sem bolj živčen, ker ne morem pomagati na igrišču,« je med fotografiranjem z uradno maskoto prvenstva, imenovano High Five (v prevodu: Daj petko – gre za odprto dlan s petimi prsti v zlati barvi), ki so jo izbrali na natečaju med 700 predlogi, dejal Uwe Gensheimer. Nemec, ki je v reprezentanci debitiral prav proti Sloveniji novembra 2005, po tej sezoni pa odhaja v francoski PSG (pogodba do leta 2019), nas je opozoril: »Slovenci, ne podcenjujte Nemčije, čeprav ima veliko novih, mladih in manj znanih igralcev. Ker nas je med nosilci igre precej poškodovanih, so priložnost dobili številni novinci, ki pa bodo šli na glavo, da se dokažejo. A vseeno je Slovenija favorit, predvsem zaradi izkušenj igralcev.«
V Vroclavu je tudi veliko slovenskih trenerjev, med njimi tudi edini, ki je doslej vodil klub v prvi nemški ligi – Matjaž Tominec (Melsungen). »Nemci so dobri, a so še zeleni, čez nekaj let pa bodo v svetovni špici. Veliko bo odvisno od Christiana Dissingerja, ki ga poznam še iz švicarskega Kadettna, kjer sem bil trener, a si je takrat že drugič strgal kolenske križne vezi. Odličen je, a rad zdivja,« je ocenil Matjaž Tominec, ki je v Vroclavu na vseh tekmah, novinarskih konferencah in ostalih dogodkih. Trenutno je Tominec (njegov sin Nik igra za Hrvaško) trenersko brezposeln, tako da se posveča predvsem svojemu uspešnemu arhitekturnemu biroju v Švici. Na vprašanje, kaj pričakuje od portugalskih sodnikov Santosa in Fonsece, je dejal, da ne pozna njunega sloga delitve pravice, nato pa v šali dodal: »Ne vem, kakšna navodila sta dobila od zgoraj.«
Še desetič brez skalpa Nemcev
Zaradi zgodnjega začetka tekme so morali Slovenci predčasno pojesti kosilo v hotelu, že pred tem pa je prišla slaba novica, da je zbolel Dean Bombač. V 103 leta stari dvorani, ki je pod Unescovo zaščito kot objekt svetovne dediščine in v kateri bo naslednje leto svetovno prvenstvo v bridžu, je bil med 16 slovenskimi igralci v zapisniku tudi oboleli Koprčan. Že po tekmi s Španijo se je slabo počutil, v zadnjih 24 urah pred dvobojem z Nemci je bilo z njim vedno slabše, diagnoza pa – angina. »Napolnili smo ga z zdravili,« so pojasnili iz slovenskega tabora, že na ogrevanju pa se je videlo, da Deki ni pravi. Njegovi soigralci so bili pravi, a le do desete minute in vodstva s 5:2, do takrat je Dissinger že zdivjal in si prislužil dve izključitvi, Portugalca pa sta dobro opravljala svoje delo. Sledili so štirje zaporedni zadetki Nemcev, Slovenci so držali korak z njimi le do zadnjih minut prvega polčasa, v nadaljevanju pa se je zgodil razpad sistema.
Nemška obramba s štirimi igralci, višjimi od 200 centimetrov (najvišji Finn Lemke jih ima kar 210), je bila kot trdnjava, brezidejna slovenska igra in mučenje žoge pa sta Vujovićevo četo dokončno pokopala. Ko je Tobias Tobias Reichmann, soigralec slovenskega kapetana Uroša Zormana (ta je danes z 213 nastopi za reprezentanco na drugem mestu večne lestvice prehitel Bena Lapajneta) pri poljskih Kielcah v 50. minuti zadel za prvo vodstvo Nemčije za pet zadetkov (20:15), je bilo konec slovenskih sanj o drugem delu EP. Nasprotniki so nato nekajkrat povedli celo za sedem, Slovenci pa tudi na deseti medsebojnih tekmi na SP in EP niso uspeli premagati Nemcev ter ostajajo pri devetih porazih in enem remiju z EP 2010 v Avstriji.
Vujović: To je bila sramota
Selektor Veselin Vujović po tekmi ni želel govorit z igralci (v takšnih težkih trenutkih znam biti zelo neugoden tip in bi rekel kaj preveč, je dejal novinarjem), ampak je to opravil šele pozneje v hotelu. »Rezultat tega pogovora boste videli na naslednjem seznamu igralcev. Proti Nemcem smo izgubili tekmo, še preden se je začela. Glede na to, kako smo igrali, smo še malo izgubili. Za nekoga, ki tekme ni gledal, je poraz sprejemljiv, a jaz sem se v nekaterih trenutkih zbral, da bomo doživeli sramoto. Igralci se niso niti pošteno oznojili in utrudili, bili so brezkrvni in brez žara, delali so neumnosti v igri in začetniške napake. Vsi poskusi, da jih zbudim, so bili brezplodni. Tokrat sem spoznal igralce s plati, ki je pred tem nisem poznal. Zaslužili smo si najslabšo možno oceno, tudi jaz kot selektor,« se je po tekmi jezil Veselin Vujović.
Sebastian Skube je na treh tekmah na EP skupaj igral manj kot 36 minut in imel le štiri strele na gol ob 50-odstotni uspešnosti. »Na začetku smo zlahka prihajali do priložnosti, a ker nismo zadevali, je v ekipo prišla živčnost, roke so se nam skrajšale. V drugem polčasu smo bili brez ideje v igri, nihče ni želel prevzeti odgovornosti s streli. Zato smo iskali prodore, Nemci pa so bili na to pripravljeni. Nemci imajo 'fiziko' in so taktično dobro pripravljeni, ves čas igrajo v svojem sistemu in imajo strel od daleč. Nam pa manjkata tako 'fizika' kot strel od daleč,« je pojasnil Sebastian Skube. Trebanjec je na vprašanje, kje dobiti igralce za strele z devetih, desetih metrov, odgovoril: »Ena stvar je, da nimamo strela od daleč, druga pa je, da bi lahko sistem igre prilagodili temu, da ga nimamo. A to ni moje delo.«
