Bruksizem ali škrtanje z zobmi in stiskanje zob je zelo pogost pojav, saj naj bi med spanjem škrtalo z zobmi osem odstotkov odraslih, v budnem stanju pa kar 20 odstotkov odraslih. Pri otrocih je bruksizem še pogostejši, a z leti pri mnogih izzveni.
Najpogostejša posledica bruksizma je obraba zob, pogosto povzroča tudi mišične bolečine, glavobole in motnje v čeljustnem sklepu. Diagnostika bruksizma je zelo zahtevna, pojasnjuje zobozdravnica v ambulanti Lep nasmeh Aleksandra Čalić, ki se poglobljeno ukvarja z bruksizmom: »Težave se lahko hitro pripiše bruksizmu, a terapija pogosto ni učinkovita – lahko tudi zaradi neprave diagnostike.« Obrabo zob povzročajo tudi drugi patološki procesi, predvsem delovanje kislin, in zobozdravniki kislinske erozije pogosto zamenjajo za obrabo zaradi bruksizma. Pogosto sicer obe obrabi delujeta skupaj: zobje so načeti zaradi kislinskih erozij, pacient prične še škrtati in posledice na zobeh so lahko zelo velike. Prav tako zobozdravnik ne sme vseh težav v čeljustnem sklepu pripisati bruksizmu.
Velika pomoč pri diagnostiki je pacientov spalni partner, ki škrtanje sliši. »To so lahko neverjetni zvoki, na zob delujejo sile po nekaj sto newtonov, pri čemer lahko popokajo zobje in protetika,« opisuje zobozdravnica. Spalni bruksizem je povezan s slabo kakovostjo spanja: slaba kakovost spanja lahko povzroča bruksizem in obrnjeno.
Terapija ni vedno potrebna
Bruksizem zdravijo samo, kadar povzroča težave. »Pogosto vidimo tudi čezmerno zdravljenje, ko terapija ni bila potrebna,« opaža Čalićeva. Če je obraba zob majhna in pacienta ne moti ali pa če je obraba nastala v preteklosti, pacient pa ne škrta več, terapija načeloma ni potrebna. Potrebna pa je, če zobje močno skelijo, če je obraba huda, če bruksizem povzroča mišične ali sklepne težave in če pacienta videz zob moti. V tem primeru lahko izgubljeno zobovino nadomestijo z nadgradijo zoba s kompozitnimi zalivkami, protetičnimi nadomestki, uredijo pravilno vodenje zob ali izdelajo bruksistično opornico. Po potrebi zdravijo tudi mišične in sklepne težave.
Opornica je posebej izdelana ploščica iz trde plastike, ki jo pacient pred spanjem pritrdi na čeljust. Ploščica ima posebne ravnine za vodenje druge čeljusti: s tem ščiti zobe, da se ne obrabljajo naprej, drži spodnjo čeljust v primernem položaju glede na zgornjo ter vodi čeljust in sklepne strukture pri premikanju v pravilen položaj. »S tem bruksizma ne odpravimo, a pacient obrablja opornico in ne svojih zob, premiki s čeljustmi pa so pravilno usmerjeni,« razloži zobozdravnica. Včasih ljudje tudi nehajo škrtati, ni pa povsem jasno, ali je to posledica terapije ali česa drugega. Aleksandra Čalić odsvetuje nakup opornice prek spleta: »Na internetu prodajajo neprilagojene in tudi mehke silikonske opornice, ki pa lahko stanje še poslabšajo.«
Škrtanje z zobmi je mogoče tudi omiliti, če odpravimo navade, ki vodijo v bruksizem: večerno pitje kave, uživanje čokolade, kajenje. Bruksizem povzročajo tudi nekatera zdravila za zdravljenje parkinsonove bolezni; v tem primeru svetujejo menjavo zdravila ali prilagoditev odmerka. Ker je škrtanje z zobmi povezano tudi s stresom, priporočajo tehnike sproščanja, jogo, avtogeni trening, hipnoterapijo, psihoterapijo ter zdravila za sproščanje mišic. Pri bruksistih s povečanimi mišicami žvekalkami se zelo dobro obnese aplikacija botoksa, s čimer mišice za krajše obdobje paralizirajo.
Kako bruksizem nastane?
Del zgodbe o bruksizmu, ki vznemirja Aleksandro Čalić kot raziskovalko, je nastanek tega pojava oziroma natančneje, kaj vse prispeva k njegovem nastanku in kako so ti dejavniki medsebojno povezani. Bruksizem v budnem stanju naj bi bil bolj povezan s stresom in psihosocialnimi dejavniki, spalni pa s patofiziologijo spanja in naj bi šlo za kompleksno, centralno regulirano motnjo fizioloških procesov. Zelo pogosto je vezan na motnje v nevrotransmiterskem delovanju, na snovi, ki jih uživamo (nikotin, kofein, čokolada, amfetamini – uporabniki teh drog imajo zelo velike težave s škrtanjem zob), in zdravila, ki so vezana na dopaminsko izražanje serotoninsko, zelo pogosto pa se pojavlja tudi pri nekaterih genskih obolenjih.
»Bruksizem smo do nedavnega obravnavali kot parafunkcijo, kot je na primer grizenje nohtov, se pravi, da gre za uporabo zobno-žvekalnega sistema za nekaj, kar za telo ni funkcionalno. Nova odkritja pa kažejo, da ima lahko določeno funkcijo v telesu, zato ga ne moremo več označevati kot parafunkcijo,« razloži. Nekateri raziskovalci menijo, da ima bruksizem določeno vlogo pri olajševanju dihanja ponoči, drugi pa, da deluje kot amortizator stresa. »Nekatere raziskave namreč kažejo na to, da imajo ljudje, ki škrtajo z zobmi, zjutraj nižjo vrednost kortizola, kar pomeni, da so bolj sproščeni. Bruksizem naj bi bil tako mehanizem sproščanja notranjih napetosti, da se posledice stresa ne izrazijo na kakšnem drugem organskem sistemu,« razloži Čalićeva.
Vpliv okolja
Čalićeva se v doktorski nalogi, ki jo bo v kratkem zagovarjala na sociološkem oddelku fakultete za družbene vede, ukvarja predvsem s socialnimi dejavniki, ki so povezani z nastankom bruksizma. »Zelo slabo je raziskano, kako na bruksizem vplivajo način življenja in socialno-ekonomski dejavniki,« razloži. Najti poskuša tudi medicinski model, ki bi zaobjel vse dejavnike bruksizma pod krovno teorijo, pri čemer za to predlaga epigenetiko. Ta veda raziskuje, kako okoljski dejavniki delujejo na izražanje genov in posledično tudi izražanje (bolezenskih) lastnosti. Gen namreč ni koda, določena samo z zaporedjem nukleotidov, ampak je dinamična struktura, ki se odziva na okoljske vplive in spreminja način, kako se bo DNK izrazil. Te lastnosti so tudi dedne, saj so najnovejše raziskave ovrgle staro teorijo, da se pridobljene lastnosti ne dedujejo. Čalićeva utemeljuje tezo, da so socialni dejavniki eden od dejavnikov v tem kompleksnem krogu izražanja bolezni – od tod tudi naslov doktorskega dela: Družbena konstrukcija bruksizma.
Povezavo med bruksizmom in epigenetiko je naredila med prvimi ter objavila izvirni prispevek o tej temi v priznani mednarodni reviji za zobno protetiko in kirurgijo.
