Diametralno drugačni instinkti vlagateljev niso posledica človeške otopelosti, temveč delovanja sil na obeh koncih ekonomskega argumenta, tako na strani ponudbe kot povpraševanja. Slednje zaradi pešanja ekonomij v razvoju, šibkega okrevanja EU in negotovosti na Kitajskem, ki je lani porabila rekordnih 10,3 milijona sodov na dan, ne raste več po prej začrtani krivulji. Apetita po nafti niso spodbudile niti tri četrtine nižje cene nafte kot pred letom in pol.

Potratnosti ni zaslediti niti med potrošniki. V Sloveniji so denimo cene 95-oktanskega goriva padle za dobrih 28 odstotkov. Zaradi posredovanja države, ki z višanjem davkov ni dopustila bolj drastičnih pocenitev, in dejstva, da so ljudje hodili v službo, po opravkih in na izlete tudi pri ceni 1,5 evra za liter bencina, se povpraševanje ni bistveno spremenilo. Nasprotna zgodba se piše v državah izvoznicah nafte, kjer predstavljajo petrodolarji večji del proračunskih prihodkov. Tam prebivalci, vajeni plačevanja s kovanci za polnitev rezervoarja, doživljajo šok za šokom. Prekinitev vladnih subvencij je v Katarju zvišala ceno goriva za 30 odstotkov, v Savdski Arabiji za 50 odstotkov, v Bahrajnu pa za 60 odstotkov. Rast povpraševanja po gorivih v državah naftnega kartela Opec se bo verjetno precej umirila, kar nakazuje tudi povečanje števila arabskih različic portalov prevozi.org, ki omogočajo delitev in iskanje prevozov.

Naftne izvoznice paradoksalno igrajo ključno vlogo pri omogočanju zanje neugodno nizkih cen tekočega zlata, ki vrtajo več sto milijard dolarjev globoke luknje v njihove proračune. Tako bo, vse dokler bodo rasle svetovne zaloge in proizvodnja kot rezultat srditega boja za tržne deleže. Ko bo na trg pridrla še iranska nafta, naj bi dnevna globalna proizvodnja že za 2,5 milijona sodov presegala porabo.

Odločno višjih cen nafte tako letos ne gre pričakovati. Toda že prihodnje leto lahko prinese novo ravnotežje. Kljub nekaterim napovedim, da bodo cene padle na 10 dolarjev za sod, je namreč jasno, da naftna industrija pri tako nizki ceni ne more vztrajati. Lani so naftne družbe odpustile od 270.000 do 350.000 zaposlenih. Ustavile so že za 400 milijard dolarjev vlaganj v najdišča, ki naj bi pod zemeljskim površjem skrivala 27 milijard sodov nafte. Množica prezadolženih ameriških proizvajalcev že nekaj časa z izgubo prazni zaloge nafte iz skrilavcev.

Toda kar je slabo za naftno industrijo, ni nujno slabo za svetovno gospodarstvo, vsaj ne na kratki rok. Zaradi nizkih cen goriva naj bi v žepih svetovnih potrošnikov lani ostalo 2000 milijard dolarjev gotovine, kar predstavlja približno 2,5 odstotka svetovnega BDP. Približno tolikšen delež svetovnega gospodarstva predstavlja tudi naftna industrija, ki ni več eden od motorjev rasti, a bi lahko to vlogo prepustila potrošnikom.