Pogovor z dosedanjo direktorico ženskega zapora na Igu Danijelo Mrhar Prelić: Ženske skoraj nikoli ne ponovijo kaznivega dejanja umora

Mrhar-Prelićeva je po izobrazbi pedagoginja in kriminologinja, ki se v svoji doktorski nalogi ukvarja s povratništvom kaznivih dejanj. Zanima jo, kaj se dogaja v obdobju po odpustu iz zapora do ponovnega nastopa kazni. Zastopa namreč stališče, da je vsa družba soodgovorna za povratna kazniva dejanja, ker bivšim obsojenkam in obsojencem ne da možnosti normalnega življenja. Ministrstvo za pravosodje je ustanovilo delovno skupino, ki bo najprej preučila tujo in slovensko prakso, nato pa poiskala rešitve, ki bodo ustrezale obstoječi slovenski zakonodaji, pojasni Mrhar-Prelićeva.

Malo bom karikirala – moški so z Marsa in ženske smo z Venere. In ta stereotip resnično drži. Šalo na stran, ženske so v funkcioniranju, težavah, načinu reševanja problemov, v odzivanju na težave zagotovo drugačne kot moški. Poglejmo samo materinstvo: ženska rodi, moški je lahko oče, se vključuje v vlogo, ni pa rodil otroka, zato so vezi drugačne. Ženske smo bolj emocionalne, moški so nekako črno-beli z morda kakšno sivo vmes, medtem ko je pri ženskah pestra paleta sivin. Ženske smo ranljive v smislu zaposljivosti, v smislu moči, ali se lahko postavimo zase ali sklonimo glavo.

Fantke od rojstva dalje učimo, da ni dobro, če jočejo. Ko jih kdo v vrtcu udari, fantkom rečemo, ti ga kar udari nazaj. Ko jokajo punčke, rečemo, prav je, da jokaš, da daš vse iz sebe, ampak veš, ne udari nazaj, to ni prav. Pri ženskah se manjkrat pojavljajo klasične vedenjske motnje, ki so pri moških pogosteje prepoznane. To ne pomeni, da jih ženske nimajo. A včasih je dovolj le ena prijazna beseda, pa se umiri. Ne pri vseh, pri kakšni bo potrebna uporaba prisilnih sredstev. Tudi vsebina konfliktov je drugačna, pri moških gre vedno za dokazovanje, da na vprašanje, kdo je šef, odgovarjajo: jaz sem šef. Tudi pri ženskah gre lahko za vprašanje, kdo je šef, vendar pa drugi del, torej 'jaz sem šef!', ni tako ekspliciten. So pa za ženske značilni manipulacija, izkrivljanje resnice, prilagajanje dejstev.

Ženski zapor je usmerjen v odprtost, ker izhajamo iz zaupanja. Dokler ne kršiš zavodskih pravil, je vse v redu. Ko pa enkrat prekršiš to zaupanje, je pot do vnovičnega zaupanja izredno težka. Zelo pomembno je, kako se ženske odzivajo na kršitve, kako sprejemajo odgovornost za napake.

Gre za prenos znanja iz nemškega modela ženskega zapora v Berlinu, saj je tudi izobrazba velik dejavnik tveganja za uspešno vključitev v družbo po prestani kazni.

V projekt se je vključilo osem obsojenk s končano osnovno šolo, končni rezultat pa je bil, da se dvema omogoči končanje programa pete stopnje po izbiri, z vsemi predavanji, izpiti, maturo. Čeprav je naš zapor znan po številnih dejavnostih, v nobeni nisem zaznala tako velike motiviranosti za delo. Dve sta torej dobili šolanje po lastni izbiri, še dve pa si lahko izbereta program in se jima glede na režim omogoči obiskovanje predavanj, izpite pa si plačata sami.

Če bo država več pozornosti posvetila izobraževanju, potem lahko govorimo, da že izvajamo del probacijskih dejavnosti, ker izključujemo dejavnike tveganja.

Namen je ustanoviti enotno službo, ki bo na eni strani skrbela za alternativno prestajanje kazenskih sankcij, na drugi pa tudi za izvrševanje zapornih kazni in potem za vključevanje zaprtih oseb v družbo. Naša naloga je nastaviti okvire za bodočo probacijsko službo. Ko se ustanavlja nekaj na novo ali drugače – rekla bi, da gre v tem primeru za predrugačenje –  je treba ugotoviti resnično stanje. Šele nato lahko podamo predloge za rešitve. Kot nekdo, ki ima pedagoške in kriminološke izkušnje, me velikokrat zmoti ad hoc razmišljanje, da imamo veliko povratnikov.  V resnici pa nihče ne ve, koliko jih imamo.

Nedvomno bom, ko bom končala doktorat, imela celotno sliko. Vsaka stvar se lahko izboljša, kar ne pomeni, da je zato obstoječa slaba.

Problem se začne že s pojmom povratništvo, ker za ta izraz nimamo definicije. Zanašamo se na definicijo, da so povratniki vsi, ki so kadar koli v življenju prestajali zaporno kazen. Medtem pa preostale evropske države ali ZDA uporabljajo definicije, ki so časovno omejene. Če upoštevamo ta »kadar koli«, je število povratništva pri nas sistemsko gledano med 45 in 50 odstotki.  

Moj doktorat se res osredotoča na temo povratništva za vse zapore, lahko pa vam povem, kako je s tem pri ženskah. Analiza za leto 2014 je pokazala, da je bilo povratnic okoli 23 odstotkov. Ko sem časovno obdobje omejila na dve leti, se je povratništvo s 23 odstotkov znižalo na 13 odstotkov, torej se je skoraj razpolovilo.

Če gre za istovrstno dejanje, govorimo o specialnem povratništvu. Povratništvo je en velik balon, gre za stvar definicij, metodologije, ki jo zajameš. Za nekoga, ki je storil kaznivo dejanje umora, je treba podati oceno ponovitvene nevarnosti. Ženske skoraj nikoli ne ponovijo kaznivega dejanja umora. Pomembna je ocena dejavnikov tveganja, kje, zakaj in kdaj obstaja večja verjetnost, da bi ponovil kaznivo dejanje.

Ravno to. Država mora nameniti posebno pozornost odvračanju storilca, da bi ponovil kaznivo dejanje. Če tega ne bomo storili, bo število zaprtih oseb raslo, rasla bo kriminaliteta. Na osnovi prepoznanih dejavnikov tveganja se lahko oblikuje napoved. Koliko je to zanesljivo, težko rečem. A če želi država odvračati potencialne storilce, mora imeti sklop dejavnosti, da ta cilj doseže. In to mora biti prioriteta države. Mi si moramo prizadevati za varno državo, da se ljudje, ki so na prestajanju zaporne kazni, uspešno vrnejo v družbo.   

V Evropi je razvita teorija, ki bi ji po slovensko lahko rekli teorija odvračanja od izvrševanja kaznivih dejanj, ki poudarja pomen pravočasnega prepoznavanja dejavnikov tveganja.

To je eden od namenov probacije. Ne gre za izvajanje nadzora, temveč ponujanje pomoči in podpore pri reševanju življenjsko pomembnih okoliščin. Vključno z izobraževanjem, zaposlitvijo, bivanjskimi razmerami, odnosnimi relacijami, širšim socialnim kontekstom.

Ta se sicer najlažje izvaja v obliki nadzora, da nekoga preverjaš, ali res v domu upokojencev vsak dan čisti park. A ta oseba potrebuje tudi drugačno podporo. Kaj potem, ko se delo v splošno korist izteče? Gre za načrt, kje boš živel, kaj bo s teboj, kje boš delal, kaj so tvoje močne točke, kaj lahko narediš sam, da se izogneš sistemu kazni. To je namen probacije, to ne sme biti samo nadzor.

Kako bo to definirano v naši državi, bo stvar delovne skupine in projekta, ko bomo videli, kaj bo pokazala analiza resničnega stanja. Kot eno od probacijskih dejavnosti poznamo denimo mediacijo. Če lahko z mediacijo rešiš spor, ki je nastal zaradi kaznivega dejanja, je večja verjetnost, da skozi ta proces storilec spremeni svoje vzorce. Govorim o večji verjetnosti, ne o dejstvu, da je to končni rezultat. Ta je odvisen od posameznika.