Ko je pojav videospotov začel opazno spreminjati pravila glasbene igre, je zasedba Buggles posnela pesem Video killed the radio star. Leto 1979 se je pisalo. Nekdo drug, morda res celo sam Bruce Springsteen, pa je glede novonastalih zahtev ter možnosti, ko so muzikanti v spotih lahko nastopili tudi drugače, kot zgolj oklepajoč se svojega inštrumenta, navrgel, da videospoti dobre glasbenike spreminjajo v slabe igralce.

Magnifico igra, da poje

Prehajanje muzikantov med igralce je tematika, ki jo je seveda izzvala nedavna smrt Davida Bowieja. Omenjeni ima na spletni strani imdb.com pod rubriko »igralec« reci in piši 40 zadetkov. V to se sicer štejejo tudi nastopi v raznih serijah, kar pa vseeno ne omili ocene, da si je Bowie pri filmu zaznavno prizadeval. O njegovih igralskih dometih na tem mestu ne bo govora, nemara pa se boste strinjali, da si ga bomo bolj zapomnili po glasbi kot po filmskih vlogah. Podobno kot Roberta Pešuta - Magnifica, slovenskega pevca, čigar nastop v filmu Stereotip je tako strokovna kritika kot laična javnost tistikrat (leto 1997) ocenila nadvse pozitivno. »Tega ne počnem več. Imel sem tudi druge ponudbe, vendar sem jih zavrnil. Neki zoprn občutek laži imam pri tem. Podobno, kot ne morem videti Elvisa Presleyja, ko igra v filmih. Pa ne da je slab. Za neki spopad nasprotujočih si interesov gre. Ti umetniški poklici so tako ali tako polni nevroz. Sam s seboj si v nasprotovanju. In z igro pevec ruši svojo osnovno iluzijo. Sploh jaz, ki nisem resen pevec, ampak pravzaprav igram, da pojem.«

Če je k razmahu pop kulture po koncu druge svetovne vojne bistveno prispeval pojav bazičnega rock'n'rolla v petdesetih letih prejšnjega stoletja, pa izhodiščni rock'n'roll (uporniški) simboli tistega časa niti niso bili muzikanti. Igralci so bili. Kot šef parade bo za vse čase vpisan Marlon Brando, z vlogo v Divjaku iz leta 1953. Kasneje tudi James Dean v Uporniku brez razloga iz leta 1955. Elvis Presley se je navdihoval pri njiju, kar nemara pojasnjuje, zakaj je v 13 letih »filmske kariere« posnel kar 30 filmov! Se ga spomnite iz katerega? Ne? Nič ne de. Ne bodite strogi do sebe. Nekaterih filmov pač ne moreš pogledati do konca.

Slabe ali medle vloge

Nabor slabih, medlih oziroma manj pomembnih pojavitev glasbenikov v filmih je dolg. Po Elvisu je v Angliji planil Cliff Richard s komercialno rekordnim The Young Ones. Nekaj filmov so posneli tudi The Beatles in s svojo šaljivo distanco vplivali na člane Monthy Pythona. »Začeli smo istega leta, ko so The Beatles nehali,« je ob neki priložnosti izjavil Terry Gilliam, režiser Pythonov. No, že solo filmske pojavitve Ringa Starra v Cavemanu se uvrščajo ob bok spodrsljajem tipa Sting v Quadrophenii, Bob Dylan v Pat Garrett in Billy The Kid, Prince v Under The Cherry Moon, Michael Jackson v Moonwalkerju, Mariah Carey v Bleščici ali Britney Spears v Križišču. In še kaj bi se dalo našteti.

Po večini gre pa za koncept glasbenega najstniškega filma, kakršna je bila nadkomercialna Briljantina z Olivio Newton John. Za katero je nemalokdo šele po pojavitvi v filmu dojel, da je v osnovi pravzaprav pevka. Tudi prispevkov Micka Jaggerja k filmski zakladnici se ne ceni najbolj. Začenši z Nedom Kellyjem iz leta 1970. Kot je pripomnil nekdo, je največja korist njegovega prvenca, da je med snemanjem zložil skladbo Brown Sugar. V nasprotju z njegovim kolegom Keithom Richardsonom, čigar vloga v Piratih iz Karibov je bila pohvaljena. Pohvale si je priborila tudi Courtney Love v filmu Ljudstvo proti Larryju Flyntu.

Nekateri tudi nagrajeni

Za ne preveč uspešne veljajo tudi poskusi Madonne, ki pa ji je za vlogo v Eviti leta 1997 vendarle uspelo dobiti zlati globus. A Evita je muzikal. Za pevca lažja naloga, hkrati pa zvrst, v kateri vrh krojijo drugi pevci. Na primer Judy Garland, ki je prvega oskarja prejela kot otrok za film Čarovnik iz Oza (1940), potem pa še dva. Za najboljšo žensko vlogo v muzikalu Zvezda je rojena in za najboljšo stransko vlogo v Nürnberškem procesu. Še uspešnejša je Barbra Streisand. Leta 1974 je za (nemuzikal) Dekle, ki sem jo ljubil prejela oskarja za najboljšo igralko, pred tem pa leta 1969 oskarja za vlogo v muzikalu Smešno dekle oziroma leta 1983 zlati globus za vlogo v Yentl. Še vsaj Lizo Minelli, hčer Judy Garland, velja omeniti. Pevka je bila leta 1970 nominirana za oskarja v filmu The Sterile Cuckoo, za vlogo v muzikalu Kabaret pa je oskarja dobila. Tudi zlati globus.

Še nekaj svetlih primerov. Pri Krisu Kristoferssonu človek zlahka pozabi, da gre v osnovi za glasbenika. Avtorja pesmi Me and Bobby McGee. Tudi po igralstvu cenjen evropski pevec je Adriano Celentano. Kariero je začel kot glasbenik tudi Will Smith. No, največji igralec med glasbeniki bo nemara kar Frank Sinatra. V filmu Mož z zlato roko igra bobnarja na heroinu, scena heroinske krize, ki jo je izvrstno odigral, pa velja za najboljšo svoje vrste. Sinatra je sicer nastopil v skoraj 60 filmih, za vlogo v filmu Od tod do večnosti pa je prejel oskarja za najboljšo stransko vlogo. Torej resnega oskarja v resnem filmu.

Igralci na domačem terenu

Poglejmo še na domač teren. Magnifica smo že omenili. Mario Šelih je tako ali tako postal profesionalni igralec. Nino De Gleria je bil najprej Rok iz Sreče na vrvici in šele potem basist. Anjo Rupel se da videti v Hudodelcih, v nekaj filmih sta nastopila tudi Esad Babačić in Vlado Kreslin, zaznavno agilen je Niko Novak, po svoje nepozaben pa Janez Bončina - Benč, ki je imel v filmu Eva v režiji Fracija Slaka iz leta 1983 celo glavno vlogo. In kakopak Zoran Predin. Nastopil je v štirih filmih, predvsem pa v Rdečem boogieju, v katerem je moral govoriti. »Takrat sem dojel, da nisem igralec. Nisem si všeč in vidi se, da ne znam igrati. Bistvena razlika je med stanjem na odru z mikrofonom v roki in igranjem v filmu. Ko si na odru, daješ sebe ljudem, če pa si v filmu, moraš igrati lik, razen če ni vloga napisana zate. Vsakdo ima skrite želje in hvaležen sem Karpu Godini, da me je vpeljal v film, vendar pa mi je zagotovo odleglo, ko sem ugotovil, da v filmu nimam kaj iskati.«

Tako nekako je z muzikanti v filmu. Ne najbolje. A če se vrnemo k Bowieju, se je v njegovem primeru vendarle mogoče pogovarjati o tem, v katerem filmu je najboljši. In ne zgolj, v katerem je najslabši.