Prebivalcem mesta ob reki Dreti sredi neokrnjene narave podalpskega sveta ne moremo očitati negostoljubnosti, kljub bogati kulturnozgodovinski dediščini – ne nazadnje so tu že leta 1140 ustanovili benediktinski samostan, ki je v 15. stoletju postal letna rezidenca ljubljanskih škofov – pa jim očitamo nepripravljenost na gosta, ki jih obišče zunaj sezone. Takšen občutek je imel Perujec Andy Polo, ki je Gornji Grad obiskal skupaj z družino.
Po informacije v lokalno gostilno
Pot iz Logatca, kjer si je pred štirimi leti ustvaril družino (danes ima triletnega sina, iz Peruja pa je pred dvema letoma in pol prišla k njemu živet še zdaj 13-letna hči), je minila brez težav. »Precej ovinkasta in ponekod zasnežena cesta ni povzročala težav, kljub dobro označenim tablam pa sem se zanašal kar na GPS,« pove Andy, ki je z družino v Gornji Grad odšel brez predhodnih rezervacij, saj, kot je dejal, na spletnih straneh ne v angleščini ne v španščini, skratka jezikih, ki ju govori, žal ni našel potrebnih informacij. Ker je bil konec tedna zaprt tudi TIC, pa čeprav se na uradni občinski strani radi pohvalijo s »klubom za olepšanje trga« kot predhodnikom današnjega turističnega centra, so vse potrebne informacije poiskali drugje in jih tudi dobili. In to nikjer drugje kot v bližnji gostilni. »Pri Jošku, kot se imenuje gostilna na osrednjem trgu, nam je prijazna gospodinja izročila brošure s pestrim dogajanjem v sezoni, ki pa smo jo po njenih besedah žal zgrešili. Tako nas je usmerila do gornjegrajske muzejske zbirke in nam na listek napisala telefonsko številko gospoda, ki bi nam odprl vrata zbirke in nam jo tudi razkazal. Povabila nas je tudi, da se zvečer odpeljemo do gostišča GTC na Črnivcu, kjer je tisti večer ansambel Poljanšek predstavil svoj prvi album s skladbami, ki so nastajale zadnji dve leti. Seveda smo šli preverit, vendar smo jim prisluhnili le na tonski vaji, sinu pa so ob tej priložnosti namenili avtogram,« je povedal Andy Polo.
Doma pečeni kruh in solata z domačega vrta
V omenjeni gostilni na osrednjem gornjegrajskem trgu so dobili tudi namig glede nočitve. Poleg hotela so jim toplo priporočali kar nekaj kmetij, na koncu pa so izbrali izletniško kmetijo Toman. »Domačini so nas toplo sprejeli. Kljub slabšemu znanju angleščine smo se vse dogovorili. Prosili so nas, da malo počakamo na leseno hišo, ki so nam jo oddali, saj niso pričakovali gostov, ravno tako so želeli hiško dobro ogreti. Ta čas smo izkoristili za kosilo. Ker je bilo treba na glavno jed malo počakati, otroci pa so bili lačni, so nam postregli s predjedjo. Gospodinja je na mizo zložila domačo klobaso in sir, doma pečen kruh in odličen jabolčni sok, ko je bilo kosilo kuhano, pa še piščančjo juho, pečenice s kislim zeljem ter pečene perutničke za otroka, ki jima zelje ni ravno dišalo,« je zadovoljno povedal Andy Polo. Tudi zajtrk naslednje jutro je bil bogat: domač svež kruh, skuta, domača klobasa in sir ter zaseka. »Skratka jedi, ki jih sicer ne bi nikoli jedel, sem tokrat pojedel z užitkom,« je priznal Polo, ki je dodal, da je vesel, da je imel v Gornjem Gradu priložnost pokusiti lokalne jedi. »Tako smo tudi v gostilni Pri Jošku v nedeljo jedli dnevno kosilo z domačimi žlinkrofi, svinjsko pečenko in sezonsko solato z domačega vrta.«
Ponosni na samostan
Okolica Gornjega Grada omogoča kup aktivnosti, od kolesarjenja, pohodništva do jahanja. A žal le v času sezone oziroma ob predhodni najavi. »Otroka sta želela jahati, vendar jima te želje z ženo nisva mogla izpolniti. Ali se nama na telefonsko številko jahalnega kluba nihče ni oglasil ali pa so nas odslovili z razložitvijo, da bi se morali predhodno najaviti,« je povedal Andy Polo in dodal, da se je neuspešno končal tudi obisk zaprtega adrenalinskega parka. »Smo se pa lahko zato sprehodili po naravi do Menine. Zagotovo smo se najbolj zabavali pri gostitelju, na kmetiji Toman, kjer so nam posodili sani, s seboj pa smo imeli tudi lopatke za spuščanje po zasneženem hribu,« je še povedal Andy Polo. Čeprav ima tudi Gornji Grad, kot je v slovenski navadi, kup cerkva, bo družini najbolj v spominu ostala cerkev sv. Mohorja in Fortunata. Prijazni župnik, ki jim je odprl vrata cerkve, jim je nekaj malega povedal o zgodovini cerkve, najbolj pa je navdušil triletnega Amadeja, ko mu je dejal, da je njegov soimenjak Ernest Amadej Attems (ljubljanski knezoškof 1742–1757) poskrbel, da je popolnoma dotrajano cerkev in preostale dele dotrajanega samostana nadomestila novogradnja. »Župnik nam je tudi dovolil, da smo se sprehodili po cerkvi in si dodobra ogledali njeno notranjost,« je še povedal Polo.
Čeprav, kot je dejal Andy Polo, Gornji Grad veliko ponuja predvsem ljubiteljem narave in aktivnosti, ki potekajo zunaj, je bil hvaležen za konec tedna, ki ga je aktivno preživel z družino. »Zaradi službe (natakar v prenovljeni restavraciji ljubljanskega hotela Slon, op. p.) sem veliko popoldnevov in večerov, tudi konec tedna, odsoten. Tako pa smo dejansko lahko preživeli veliko čudovitih trenutkov skupaj,« je še povedal in za konec omenil, da so se ob vrnitvi domov izognili ovinkasti cesti. »Bolj zaradi snega, ki je bil ponekod na cestišču, smo se odpeljali do Celja in po avtocesti nazaj v Logatec.«
