Jelena Aščić: Iz Slovenije jo podijo lažni domoljubi

Vesela leta z bridko kapljo

»Žal so v ospredju tudi v resnih medijih teme, ki niso zares pomembne. Kaj je kateri politik rekel, da je neki politik izstopil iz stranke ali prestopil v kakšno drugo stranko, kako se dva politika prepirata in podobna megla. Prave, pomembne teme so potisnjene na obrobje. Po mojem mnenju je ena najpomembnejših tem ta, kako je oblastnikom v nekaj letih uspelo popolnoma uničiti trg dela. Brez dela pa ni jela. Iz tega, da ni dela ali pa je to sramotno slabo plačano, izvira še vrsta drugih težav, revščina, socialna izključenost, to vodi v alkoholizem, bolezen, depresijo, družinsko in medvrstniško nasilje. Te zadeve so izjemno povezane, a zdi se, kot da je oblastnikom malo mar za to, da uničujejo narod in mladim kradejo prihodnost.«

»Bilo je nekaj nestrpnosti in je je še vedno, sploh v zadnjem času se krepi. Mi je pa smešno, da me iz Slovenije podijo lažni domoljubi, ki še slovenščine ne obvladajo oziroma jo prav nespoštljivo pačijo. Sicer se v Sloveniji dobro počutim in sem vesela, da tukaj živim, Slovenija je moja domovina, pravzaprav edina domovina, ki jo imam. Sem fascinirana nad tem, kako imamo na tako majhnem prostoru vse: planine, morje, Panonsko nižino, vinorodne gričke. In vsepovsod si v eni, dveh urah. Te prednosti se sploh ne zavedamo dovolj, na to nas morajo vedno znova opozarjati tujci. Sem kritična do politike, družbe, a to ne pomeni, da nimam rada Slovenje in ljudi, ki živijo tukaj. Starši so še zelo mladi prišli iz Bosne, rodila pa sem se na Brodu pri Ljubljani. Lepo otroštvo, časi, ko smo se otroci še igrali zunaj, plezali po drevju, sami pešačili v šolo. Veliko sem brala, od knjig so me morali res trgati. Obiskovala sem Gimnazijo Moste, udeleževala sem se veliko obšolskih dejavnosti, šolski radio in časopis, že v gimnaziji honorarno delo na televiziji. Študirala sem primerjalno književnost, kar zahteven študij.«

Gradimo suženjstvo

»Začela sem kot napovedovalka, v tretjem letniku gimnazije. Na to mesto sem prišla prek avdicije. Potem sem žrebala kroglice v igri loto, oddajo razvedrilnega tipa, pravzaprav igro na srečo, pa sem vodila tudi na konkurenčni televiziji Pop TV. Delam veliko in zelo raznovrstne žanre: prispevke s terena, reportaže, javljanja v živo, tedensko oddajo Utrip, vodim pogovorno oddajo Odkrito, poročila, vodila sem dnevnik, naredila sem dva zelo odmevna, nagrajevana in tudi na tujih festivalih opažena dokumentarna filma Gradimo suženjstvo in Nikomur ne smeš povedati.«

»Tako hitro pa res ne. Veliko novinarskega dela, na terenu, med ljudmi, da sem res postala voditeljica, najprej jutranjih poročil, potem popoldanskih, potem sem vodila pogovorne oddaje in na koncu dnevnik. Šla sem stopničko po stopničko.«

Jelena torej to hišo pozna. Klepetamo o razmerah v novinarstvu. O tem, da Poljaki uvajajo tiskovni svet, našega je zadnji vodil Jože Smole, ko so urednikom tam prav prijazno namignili, kaj se dogaja doma in po svetu ter kako kaže o tem poročati. Danes takega sveta ni, pa vendar kot bi vsi mediji trobili v en rog. Povsem enostransko o Ukrajini, Rusiji, Bližnjem vzhodu, povsem uglašeno vsi zamolčijo demonstracije v Črni gori proti Natu, v Nemčiji proti pogubnemu sporazumu z ZDA, pa če so še tako množične. O urednikih, o samocenzuri – pravzaprav je ta klepet bolj monolog. Jelena modro molči, sem ter tja pokima, skomigne, kaj zamrmra.

Previdnost, mati modrosti

»Zdi se mi, da se uničevanje novinarstva dogaja načrtno, tudi s prekarizacijo. Slabo plačan novinar na negotovi pogodbi ne more delati optimalno, saj je stalno pod pritiskom, da mu lahko jutri prekinejo pogodbo, če ne bo poslušen ali če bo kam preveč drezal.«

Jeleno Aščić smo na kavo vabili kar nekaj časa, ni bila navdušena. Vabili smo jo tudi zato, ker so nam njeni kolegi prišepnili, da ima težave, da se je nekateri hočejo prav nemarno znebiti in da je obstala samo zaradi odločne in široke javne podpore.

»Res sem dobila ogromno podporo laične in strokovne javnosti, kar me je po eni strani presenetilo in bi se rada za to podporo vsem zahvalila. Nekdo je ustanovil celo podporno skupino na facebooku, ki je še danes aktivna. Več ne bi govorila o tem, ampak saj veste, sonca in resnice se ne da skriti. Sem novinarka, z dušo in srcem, rada imam ljudi, njihove zgodbe, le to me zanima in le to hočem početi. Delati za gledalke in gledalce!«

»Mediji politikom odmerjamo preveč časa ali prostora tudi tedaj, ko nam prodajajo prazno slamo, ko nimajo kaj povedati. Včasih grem v arhiv, sežem pet ali več let nazaj, na posnetkih gledam politika, ki ves čas vrti eno in isto lajno, ki melje o nujnosti sprememb, ki bi jih moral sam sprožiti, o iskanju odgovornosti, ki bi jo moral sam nositi… Novinarji smo do njih zelo blagi. Sprašujem se, kaj se je zgodilo z novinarstvom, ko vidim kolegice in kolege, ki jih ure dolgo čakajo pred vrati, tečejo za njimi, jim pod nos tiščijo mikrofone dobro vedoč, da bodo ujeli le kakšno prazno floskulo. To ni novinarstvo, to je resničnosti šov.«

Dobre zgodbe

»Opozarjanje na socialne in druge krivice je naloga novinarjev, to ni politična opredelitev! A problem je v tem, da se ljudje, ki se jim godi krivica, zelo težko odločijo, da o tem spregovorijo, celo če jim obljubimo, da bo njihova identiteta zakrita. Strah vlada povsod. Človeka, ki opozarja na krivice, se obravnava kot kriminalca, kot tečnobo, pravega kriminalca, predvsem tistega s kravato, pa kot gospoda.«

»Včasih so za odnose z mediji sokrivi sindikati sami. Sama sicer nisem članica hišnega novinarskega sindikata, ker naš sindikat honorarno zaposlenih v članstvo ne sprejema.«

Jelena Aščić tudi veliko piše, izbrali smo nekaj njenih zapisanih misli:

»Glavni krivci za moralni vakuum, v katerem buhti gola brutalnost volje do moči, so politične, gospodarske, finančne, pravne, medijske, religijske, intelektualne elite, torej najbolj izpostavljene in vplivne plasti sleherne demokratične družbe. To so besede filozofa Boruta Ošlaja, ki odlično opišejo našo realnost in sem jih zato citirala v Utripu.«

»Nekateri me obtožujejo, da poročam samo o tujih delavcih – to ni res, ker pogosto poročam tudi o slovenskih delavcih, naredila sem tudi oddajo o prekariatu – pa sem bila obtožena, da sem socialistka, komunistka, titoistka in ne vem, kaj še vse ne…«

»V letu 2014 je sto največjih proizvajalcev orožja zaslužilo več kot 400 milijard dolarjev. Sedem od desetih največjih proizvajalcev orožja je iz ZDA – te so na prvem mestu po prodanem orožju.«

»Živimo v prelomnih časih, svet, Evropa, tudi Slovenija nikoli več ne bodo enaki, čakajo nas težki časi in težke preizkušnje. Naloga vsakega od nas je, da tudi v najtežjih trenutkih ostanemo ljudje in se ves čas trudimo spreminjati svet na bolje.«