Čeprav ni bila ravno nekaj novega, v nemški varianti, znani kot ordoliberalizem, je nastala že sredi 30. let prejšnjega stoletja. In ta ordoliberalizem, imenovan po reviji Ordo, v kateri so objavljali ekonomisti tako imenovane freiburške šole, Foucault prav izčrpno predstavi. Najprej pove, čemu je ordoliberalizem nasprotoval. Predvsem in nasploh je nasprotoval planskemu gospodarstvu kot načinu državnega poseganja v ekonomijo, naj je šlo za nacistično protekcionistično gospodarstvo, sovjetski državni socializem ali za državne posege keynesianskega tipa v ameriškem New Dealu. In potem, za kaj je ordoliberalizmu šlo. V skopem povzetku bi se njihov cilj glasil takole: namesto da bi sprejeli svobodo trga, ki jo opredeli država in ki se vzdržuje pod državnim nadzorom (to je bila tudi izhodiščna formula klasičnega liberalizma), je treba formulo obrniti in privzeti svobodo trga kot organizacijski in regulacijski princip države. Povedano drugače: »Raje država pod nadzorstvom trga kot trg pod nadzorstvom države.«
Po Foucaultu je to ključna točka, tu gre za vprašanje, ali lahko ima trg dejansko moč uravnavanja tako družbe kot države. Seveda jo lahko ima, saj se je ordoliberalna ekonomska teorija že politično udejanjila, in sicer v Nemčiji leta 1948, ko so legitimnost nove, povojne države utemeljili na ekonomski svobodi in gospodarski rasti, kar nekaj ordoliberalcev pa je dobilo pomembne funkcije v vladnih organih. In deset let pozneje se je temu »neoliberalnemu tipu vladnosti« pridružila še nemška socialna demokracija.
Kaj so še značilnosti ordoliberalizma? To, da bistvo trga ni v menjavi, temveč v konkurenci, ki pa lahko nastopi samo pod pogojem, da je proizvedena z »aktivnim vladanjem«. Potem socialna politika, ki sicer velja za nekakšen kontrapunkt ali protiutež divjim ekonomskim procesom, toda ordoliberalci trdijo, da socialna politika ravno ne sme biti zasnovana kot nekaj, kar bi kompenziralo učinke ekonomskih procesov; edino, za kar mora družba poskrbeti, je to, da bo imel vsak posameznik dovolj visok prihodek, da bo lahko samega sebe zaščitil pred tveganji. Gre torej za »individualizacijo socialne politike«, iz te težnje pa je, pravi Foucault, v ameriškem anarhokapitalizmu oziroma neoliberalizmu nastala privatizirana socialna politika. In še tretja velika točka ordoliberalizma: v družbenem telesu je treba pomnožiti in razpršiti oblike podjetja, tako da tudi vsak posameznik postane podjetje (če so to tudi slovenski s.p.-ji, potem zdaj vedo, komu dolgujejo svoj podjetniški »užitek«). Skratka, družba, ki jo imajo v mislih neoliberalci, torej družba, ki se uravnava v skladu s trgom, je družba, v kateri so principi uravnavanja mehanizmi konkurence. To ni ekonomsko vladanje, pravi Foucault, to je vladanje družbi. In prav to hočejo neoliberalci.
V opisu ameriškega neoliberalizma Foucault izpostavlja to njegovo posebnost, da poskuša uporabiti tržno ekonomijo in analizo tudi za pojasnitev pojavov, ki niso strogo in značilno ekonomski, pač pa družbeni; posplošitev ekonomske oblike trga torej v ameriškem liberalizmu deluje kot princip razvozlavanja družbenih odnosov in posameznih obnašanj. Med drugim tudi kriminala. Ameriški neoliberalci, ugotavlja Foucault, so vpeljali ekonomsko pojmovanje zločina in kazni: zločinec ni nič drugega kot absolutno kdor koli oziroma vsak homo economicus, se pravi slehernik, ki vlaga v neko dejanje, ki si od njega obeta dobiček in ki sprejme tveganje neke izgube. Foucault temu pravi »antropološki izbris zločinca«.
O ameriškem neoliberalizmu Foucault še pravi, da je način kritike javne oblasti: »To je tržna kritika, cinizem tržne kritike, zoperstavljen delovanju javne oblasti.« Toda ameriški neoliberalizem se je v svoji vrhunski formi »čikaške šole« že v Foucaultovem času, na začetku 70. let, izkazal še kako drugače: z izdelavo ekonomske podlage za Pinochetov puč v Čilu, tj. podlage, ki je uveljavila neoliberalistično »sveto trojico« deregulacije, privatizacije in sekanja socialne države. In ne le zaradi tega »primera«, Foucaultovo Rojstvo biopolitike je bilo sploh že deležno kritike, da »neoliberalizmu verjame na besedo« oziroma ga obravnava »brez očitnega zavračanja«. Toda kolikor mu je šlo za to, da analizira neki »nov model vladnosti«, tj. model neoliberalne oblasti, je imel še kako prav: po skoraj 40 letih, odkar ga je opisal, je ta model postal današnja »biopolitika«.
