Schweigkofler, ki režira na vseh koncih, je bil dolga leta direktor in umetniški vodja bolzanskega mestnega gledališča, kar deset let tudi umetniški vodja mednarodnega plesnega festivala Bolzano Danza in festivala Cabarena. To bo njegov prvi Otello, ljubljanska opera pa ga na oder postavlja osmič v svoji zgodovini. Režiser si je za okvir uprizoritve izbral abstraktno historičnost, to pa s pomočjo scenografa Walterja Schützeja in kostumografke Mateje Benedetti navezal na sodobno gotiko.
Z večnostjo Verdija ste se spopadli že v operah Traviata, Aida, Don Carlos in zdaj tudi v Otellu. Kako njegova glasbena dramskost vpliva na vaše režijske ideje? Kako čutite Verdija?Verdi se mi je razkril leta 2011. Ko sem se prvič vprašal, kaj bi Verdi sam želel uprizoriti na odru, sem si priznal: »Ne, nimam nobene ideje.« Vse o Verdiju je bilo že povedano. Nisem imel niti pravih občutkov do njegove glasbe. Všeč mi je bil, toda čemu bi se me dotaknil? Ali obstaja kaj novega, kar bi lahko sam še dodal? Bil sem v Hollywoodu, ko sem dobil preblisk. Ogledoval sem si vitrine v »dark metal« trgovini, v njih so bili številni predmeti vijoličaste barve, lobanje in še kaj. In v nekem trenutku sem v svoji glavi zaslišal glasbo iz opere Don Carlos: začutil sem popolno harmonijo med sencami smrti – ki so vedno nekakšna podlaga v Verdijevi glasbi – ter življenjskim slogom ljudi, ki prisegajo na gotiko.
Z Don Carlosom v Finski nacionalni operi v Helsinkih in pozneje v praški operi ste uresničili svojo širšo zamisel Gothic Verdi Project. Se tudi slovenska verzija Otella na kakšen način dotika tega projekta? Kostumi so napovedani v gotskem slogu...Da, to je le še ena stopnica v tej redakciji, za katero se zdi, da je precej uspešna. Ljudem je všeč, meni pa seveda tudi.
V čem bo vaš Otello še drugačen, poseben od recimo drugih sodobnih postavitev te opere?Zanima me predvsem zgodba. Verdi ali Shakespeare sta že sama po sebi dovolj močna, zato me s kakšnimi posebnimi intervencijami ne potrebujeta. To, kar se vedno trudim, pa je narediti zgodbo razumljivo in estetsko vznemirljivo predvsem za mlade gledalce, ki so sicer uporabniki barvitega MTV, videov in svežih estetik. In posebno se trudim, ko gre za pevske dele, da ti v operno dogajanje prinašajo pravo malo dramo. Imam seveda tudi svoj osebni slog: ni mi všeč, da pevci pojasnjujejo, temveč da čutijo, ko se potopijo v atmosfero glasbe. Skratka ni mi všeč, če se odzivajo zgolj po logiki koncertnega pevca. Na odru bi rad ustvaril nekakšen dinamičen film, nabit s čustvi.
Kako berete osrednja operna antijunaka: ljubosumnega Otella in uničevalnega Jaga?Hm, ne verjamem v junake in posledično tudi ne v antijunake. Jago živi v nasprotju z običajnim javnim mnenjem, ujel se je v svojo nihilistično vizijo sveta in ker je bil prepričan, da so vsi ljudje slabi, mora biti tudi njihov stvarnik slab bog. Desdemona je na neki način nasprotje temu: zelo naivna, mlada in polna upanja je ambasadorka brezpogojne ljubezni. Otello je brcnjen z ene strani na drugo, je Maver, nekdo med črnim in belim.
Verjetno vas v prvem planu ne vznemirja ravno etnična pripadnost »črnega« Otella in njegove »bele« žene Desdemone. V svojih prvih razmišljanjih pred postavitvijo opere ste med zapisanim poudarili tudi pomen rojstva »nove črne duše«, ki jo pooseblja Jago. Kaj vas ob tem pravzaprav vznemirja?Vsi mi smo Otello! Vsak dan si je treba prizadevati za to, da bomo razumeli, kaj je črno in kaj belo v naših življenjih. Otello je črn, je drugačen, je predstavnik manjšine, na njem temelji celotna konstrukcija opere: Maver, zmagovalec, terminator. Toda globoko v sebi je le običajen človek z vsemi svojimi obžalovanji, težavami, vprašanji. Zelo zanimivo je videti, kako je Jago sposoben v dveh minutah porušiti, kar je zgradil Otello v toku svojega življenja, s tem, da je uporabil le moč besede.
Ljubljanski ansambel že poznate, tu ste pred leti postavili Renske nimfe. Ali trenutni produkcijski pogoji in ansambel zadovoljujejo vaša pričakovanja ali je bilo treba v kompromise?Zelo sem zadovoljen s pogoji dela v Ljubljani, ozračje je zelo delovno, ljudje so osredotočeni. Tudi zbor je odličen. Poznam nekaj starejših pevcev in njihovo kakovost, tako da v tem smislu ni bilo presenečenj. Sem pa zelo vesel mladih pevcev, ki jih prej nisem poznal, predvsem tistih, ki so zasedeni v vlogah Emilia, Cassio in Roderigo.
