Bralci z največ prilogami
V dvajsetih letih smo šli čez vzpone in tudi kakšen padec. Sem ter tja se nam je zgodila kakšna nerodnost, ampak te smo v glavnem kar pozabili in danes bi med ustvarjalci priloge, pa tudi njenimi bralci in oglaševalci, težko našli kakšnega, ki bi se jih spomnil. Tudi pri nas namreč velja, da se slabo hitro pozabi, ostanejo pa lepi spomini. In ti so zapisani tudi na naših straneh, na straneh vseh 355 prilog, kolikor smo jih s številko, ki jo imate v rokah, izdali doslej. Zanimivo je, da veliko bralcev te priloge zvesto shranjuje, zato vabimo tiste, ki premorejo vse od prve naprej, naj se nam javijo. Javite se tudi, če vam katera manjka, saj iščemo bralca, ki jih ima največ. Tri z najbolj popolno zbirko bomo obdarili s simboličnimi darili, zato ne pozabite pripisati svojega naslova in po možnosti tudi telefonske številke.
Ponosni pa smo tudi, da smo v teh dveh desetletjih posredno sodelovali tudi pri številnih gradnjah, obnovah hiš in tudi stanovanj. »Pred meseci sem pri znancu prebral Dnevnikovo prilogo Moj dom. Najprej sem jo le na hitro preletel, potem pa sem si jo izposodil. Madonca, to je to, kar potrebujem, sem si rekel in takoj naročil Dnevnik. No, sedaj imam že dve. Na vrsti pa je moja želja: rad bi dobil vse doslej izdane izvode priloge Moj dom, kajti že ob prebiranju ene od številk sem ugotovil, da bom v tej prilogi našel marsikaj zanimivega in predvsem koristnega za gradbene podvige, ki jih načrtujem,« nam je pred več kot desetimi leti napisal Aleš Sodja iz Ljubljane. Poklonili smo mu komplet prilog.
Mojster Selan
Na svoje gradbene podvige je ponosen prav vsak in tudi vas vabimo, da nam pošljete fotografije in kratke opise tistega, na kar ste najbolj ponosni. Vprašali boste, kaj je to. Veste, na kaj sem najbolj ponosen jaz? Na dvoje. Na prvem mestu je stojalo za tobogan, ki sem ga zgradil za vnukinjo. Iz gozda sem privlekel posušena kostanjeva debla in naredil stolp, s katerega se spušča plastičen tobogan. Drugi pa je leseni pod oziroma skedenj, ki smo ga zgradili na naši stari kmečki domačiji. V njenem sklopu je pred davnimi leti stal pod, pa so ga potem podrli in zložili in v nekaj letih je les popolnoma propadel; poleg tega pa tudi zemljišče ob nakupu domačije ni bilo več v njenem sklopu. Potem sem si ogledoval skednje po vsej Sloveniji, se navduševal nad tesarsko umetnostjo starih tesarjev, občudoval čudovite vezi in našel celo uporaben pod, težava je bila le, da ga lastnica ni hotela prodati. To je bilo pred leti, danes pa je tudi ta pod tik pred propadom, saj se je vdrla streha. Ko pa enkrat v lesen objekt pride voda, je samo še vprašanje, kdaj bo popolnoma propadel. Drug pod, ki mi je padel v oči, je stal na Primskovem, tik ob cerkvi. Star in lep, težava pa je bila spet, da ga nikakor ni bilo moč odkupiti in prestaviti, saj je vendar del celotne podobe vrha Primskovega, ki je bil v turških časih tabor. Tako o tem nisem niti razmišljal, sem ga pa fotografiral z vseh koncev in krajev.
Ko sem sosedu, ki ima žago, pripovedoval o svoji želji, mi je zastavil preprosto vprašanje – zakaj ne postavim novega. Ideja je bila odlična, kje dobiti mojstra, pa je bilo drugo vprašanje. Na Temenici na Dolenjskem je tedaj živel izjemen tesar Tone Prosen, Lipavec po domače, ampak takrat ni več delal, danes pa je že pokojni. Slučajno sem se spomnil na Jožeta Selana iz Šentpavla pri Šentvidu, ki mi je pred leti postavil uto. Beseda ni konj, začela sva se pogovarjati, zagotovil mi je, da to obvlada, in začela so se pripravljalna dela. Narisal sem načrt, ki je bil seveda povsem neuporaben, Jožetu pa sem predal tudi fotografije poda na Primskovem. On si ga je še dodatno ogledal, pripravil popis lesa in delo se je začelo v gozdu in na žagi.
Je bilo pa z Jožetom tako, da ga je bilo treba čakati kar nekaj mesecev. Številni so me svarili, da ni povsem resen, a sem vztrajal in njegova ekipa je vendarle prišla. Zagotovim vam lahko, da so se vse ure, dnevi in meseci čakanja več kot obrestovali. Prišel je z zamislijo v glavi, celoten objekt je zgradil tako rekoč brez načrta, vse pa so izdelali ročno in unikatno, pa čeprav že z električnimi tesarskimi pripomočki. Celoten pod z vsemi hrastovimi stebri in tudi ostrešje so postavili ročno, le za prekrivanje so uporabili dvigalo. Jože Selan je resnično obvladal svoje delo in pod je tak, kot bi ga zgradil kakšen izmed najboljših starih mojstrov. Je tudi eno njegovih najboljših del. Žal se je ta mojster, ki je še leta 2008 obvladal star način gradnje, nekaj let po gradnji tragično poškodoval.
Na kaj ste najbolj ponosni vi?
Sedaj ste na vrsti vi, naši bralci. Pošljite nam fotografije gugalnic, vrtnih hiš, lepo urejenih vrtov, posebnih sedežnih garnitur ali nenavadnih steklenih sten, fotografije svojih hiš, posebnih ali povsem običajnih streh, morda kaktusa, ki cveti, visoke grede ali ute, otroške hiše, ki ste jo naredili sami ali s pomočjo drugih, stare kredence ali predalnika, posebnega pohištva ... Česarkoli. Pač tistega, na kar ste ponosni, nečesa v vašem domu, hiši, stanovanju ali okolici, kar bi želeli pokazati tudi drugim bralcem. Ni važno, ali ste to naredili vi sami ali pa je le vaša last. Vaše fotografije bomo objavljali v prihodnjih številkah priloge in tako bomo najlepše skupaj obeležili dvajset let njenega izhajanja.
Za vse, ki nam boste poslali svoje fotografije s kratkim opisom, bomo pripravili kakšno posebno presenečenje. Kam jih poslati? Najhitreje in najbolj preprosto gre s spletno pošto, pričakujemo pa jih na naslovu moj.dom@dnevnik.si; pazite le, da bodo dovolj velike za tiskano objavo (velikost najmanj 600 KB) in da ne bodo pomanjšane le za spletno uporabo. Če ne uporabljate računalnika, pa nam fotografije z opisom lahko pošljete tudi na naslov: Moj dom, Dnevnik, d. d., Kopitarjeva 2, 1000 Ljubljana.
Andrej Kek
