V Sloveniji vsako leto uradno razgradimo okoli 6000 vozil. Toda letno se izrabi najmanj 30.000 avtomobilov oziroma verjetno še precej več. To pomeni, da na deset tisoč kosov pločevine, plastike, stekla, predvsem pa velike količine olj, maziv in drugih nevarnih snovi konča nekje na zasebnih zemljiščih, na travnikih in v gozdovih. Samo v Ljubljani mestni redarji vsako leto najdejo okoli 200 zapuščenih vozil. Velikokrat izrabljeno vozilo prevzame tudi kateri od številnih na črno delujočih avtomobilskih odpadov oziroma nelegalnih zbiralcev avtomobilskih delov v državi. »Če lahko tako rečem, se praktično vsak, ki ima doma garažo ali kozolec, ukvarja s to dejavnostjo in razdira ter trži vozila in njegove dele,« je za Dnevnik pred časom pripovedoval Gregor Vrhovec iz podjetja z registriranim avtoodpadom Avto Vrhovec.
Rešitev pelje prek denarnice
Stihija v državi ni danes nič manjša, na ministrstvu za okolje in prostor pa so se ji odločili narediti konec. »Osnutki možnih rešitev so že pripravljeni, zakonodaja bo spremenjena še letos,« napovedujejo. S kakšnimi konkretnimi rešitvami se bodo težav lotili, še ne vedo natančno, so pa v nedavno objavljeni osnutek operativnega programa ravnanja z odpadki do konca tega desetletja zapisali, da pot do ureditve področja pelje prek denarnice, se pravi po ustreznem finančnem inštrumentu.
Da je predlagani operativni program, ki naj bi začrtal usodo vseh vrst odpadkov v Sloveniji v naslednji petletki, izredno nedodelan in predstavlja le »zelo grobo osnovo«, na ministrstvu priznavajo kar sami. Med drugim recimo manjkajo kriteriji, kdaj določen odpadek – predvsem gradbeni – preneha biti odpadek in spet postane surovina. Spremeniti bo treba sistem okoljskih dajatev, kako, pa bo odvisno tudi od raziskave, ki še poteka. Ali bomo v Sloveniji poleg celjske dobili še kakšno sežigalnico odpadkov, bo ministrstvo odločilo naknadno.
Pravi problemi na stranskem tiru
Regijski centri za ravnanje z odpadki, ki naj bi rešili problem ravnanja s komunalnimi odpadki, so sicer zdaj zgrajeni, a kaže, da se resne težave zaradi njih šele začenjajo. Toda vojne za odpadke gospodinjstev, ki trenutno divja med zasebniki in javnimi upravitelji novih regijskih centrov, se dokument ne dotika niti z besedo, opozarjajo poznavalci dogajanja. In vendar utegne zaradi praznih centrov glava boleti tako gospodinjstva, ki bodo morala plačevati višje cene storitev teh centrov, kot državo oziroma občine, ki bodo morale vračati nekoristno porabljeni evropski denar za gradnjo očitno preveč zmogljivih centrov. Tudi glede nujne preureditve sistema ravnanja z ločeno zbrano odpadno embalažo dokument še ne ponuja nobenih konkretnih rešitev.
Na ministrstvu obljubljajo, da bodo predlagani program do aprila dodelali in ga dopolnili z ugotovitvami iz okoljskega poročila, ki naj bi bilo pripravljeno naslednji mesec. Računajo tudi na konstruktivne pripombe iz javne razprave, ki bo potekala še do konca tega meseca.
