Precej povzdignjenih glasov je bilo v zvezi z izborom slovenskih kandidatov za evropsko sodišče (ESČP), predvsem za kandidata Jakliča, dvojnega doktorja najuglednejših fakultet. Sedanji sodnik Boštjan M. Zupančič je v postopku izbire celo zapisal, da bi odklonitev tega »objektivno daleč najperspektivnejšega kandidata pomenila mednarodni škandal«.

In prav ta škandal se je tudi zgodil. Ko bi sodnik Zupančič imel priložnost spremljati dogodke od blizu, bi videl, da najbrž res zaradi tega, česar se je bal. V pretežno levem parlamentu Jaklič ni bil njihov. A razlog za njegovo zavrnitev in svojo zadržanost pri promociji kandidata bi moral Zupančič videti čisto drugje. Ne gre za Jakličevo izpostavljanje v zadevi Patria, kar Zupančič omenja kot nepotrebno, saj naj bi si nakopal leve sovražnike. Gre za način izpostavljanja in polemike s kolegi v PF, specialisti za kazensko procesno pravo. Poskušati diskreditirati sogovornike z argumenti najbolj rumenega tiska ni vredno nikogar, najmanj pa harvardskega in oxfordskega doktorja. Še večji problem je nastopanje pod okriljem stranke, ki je znana po vztrajnem zanikanju kršenja človekovih pravic in ki ji je sodišče v Strasbourgu – z Zupančičem vred – dalo trpek poduk o nezakonitem ravnanju. A to bi se morda dalo spregledati, če bi se Jaklič kot bodoči sodnik za človekove pravice kdaj ogradil od ravnanj taiste množice in njenih predstavnikov. Prav tako bi se lahko (in po mojem mnenju bi se moral kot človek, ki ve, če res ve, kaj je prav) ograditi od prenekaterega sovražnega zapisa tistih, s katerimi se druži. Ker tega nisem opazil, se le potrjuje prenagljenost sklepanja, da vrhunska izobrazba naredi tudi značaj.

Kot nalašč se prav te dni odkriva nova afera skrajno nemoralnega vedenja, ki ga ne znam lepše in točneje opisati, kot ga je v Delovem zapisu gostujoče pero dr. Špelce Mežnar. Akademikov na mnogih fakultetah se je prijel denar, ki se jih ne bi smel. Dekani, ministri, morda tudi kakšen dvojni doktor (in ne samo navaden), vsi, razen redkih izjem, navajajo »prepričljive« razloge, zakaj so verjeli, da jim ta denar pripada. Navsezadnje jim je v prid tudi zakon, ki pravi, da jim ni treba vsega vrniti, le del(ček), čeprav jim prav nič od dobljenega ni pripadalo. Nisem opazil, da bi se kdo spotaknil ob zakonitost oziroma ustavnost take določbe, ki odpušča grehe.

In kaj reči o izboru sodnikov, ki zdaj delijo pravico na ustavnem sodišču? Vselej je nevarnost, da se približaš govorici, ki je sovražna do ustanove, kar ni dobro. Naj začnem s parlamentom, ki je odgovoren za izbiro. Spominjam se izvrstnih sodnikov, nespornih strokovnjakov, ki jih parlament ni potrdil, čeprav jim ni mogel očitati ničesar (verjemite, da so se potrudili, da bi izbrskali tudi najmanjši greh). A kandidati niso bili dovolj prepričljivo naši. Bili so namreč politično popolnoma neprepoznavni, kar je ideal sodnika. Kot taki seveda niso imeli najmanjše možnosti. Med izbranimi pa se je našel tudi kdo, ki je z osupljivim neznanjem, celo objavljenim kot strokovni zapis, presenečal tudi marsičesa nenavadnega vajene kolege. In med izbranimi se najde tudi tak – in to je moja najostrejša kritika, ki se ne nanaša na strokovnost, ampak na moralno integriteto – ki na straneh ustavnega sodišča grobo in žaljivo obračunava z nekdanjim kolegom na vrhovnem sodišču, nihče od preostalih ustavnih sodnikov pa se ne ogradi od takega vedenja.

Prav to dejstvo vzbuja nezaupanje v sodnike, da pri kočljivih odločitvah in močnem pritisku bodisi javnosti bodisi politike ne zmorejo »stati inu obstati« kot pokončne osebnosti.

Zlasti omenjeni kriterij bi morali imeti pred očmi parlamentarci, a kaj, ko so sami – kot smo izračunali pred časom – nadpovprečni predstavniki prav nasprotne drže. In smo pri Zupančičevi trditvi, s katero se popolnoma strinjam. Vsakdo izbira sebi enakega oziroma – podobni se prepoznajo.