Jasna Tuta že šest let živi na enajstmetrski potovalni jadrnici. Kot morska popotnica, po angleško sea gypsy, po italijansko vagabondo del mare. Rodni Sesljan ji je sicer še vedno najlepši zaliv na svetu. Tam je živela prvih dvajset let, se v lokalnem klubu učila jadrati na optimistu in pozneje sama učila jadrati otroke, vse dokler ni odšla v širni svet – pogledat, kaj je za obzorjem.
Najprej posadka, potem partnerica
Hodila je v slovensko šolo v Trstu, študirala na pedagoški fakulteti in učila na šoli v Izoli. Zdaj živi od pisanja, člankov, radijskih oddaj, tedenskih blogov na svoji spletni strani. Piše o jadranju, srečanjih z ljudmi, o osebnih razmišljanjih. S partnerjem, Angležem Rickom Pagom, sta napisala knjigo Get Real, Get Gone (Bodi resničen, odrini), priročnik za ljudi, ki razmišljajo, da bi živeli kot morski popotniki. »Ni le tehnična in praktična, ampak je bolj filozofska knjiga o tem, kako gledati na stvari, da pri takem življenjskem slogu ne bankrotiraš,« pravi Jasna. Njen Rick je že prej živel na jadrnici. Jasna ga je spoznala med potovanjem po Avstraliji. »Iskal je posadko in najprej sem bila posadka, med jadranjem pa sem 'napredovala' v partnerico,« se nasmeji.
Tudi Rick se preživlja s pisanjem. Največ objavlja v ZDA in Avstraliji, piše le o jadranju. Jasnina publika je drugačna. »Več kot pol jih ni jadralcev,« pravi. Ko jadrata, skoraj nič ne pišeta, potem se zasidrata in pišeta vse dneve. »So trenutki, ko moram kar dosti sedeti, ampak to je moja služba,« pravi mlada pomorščakinja.
Njen svet sredi oceana
Prvo leto sta jadrala ob vzhodni obali Avstralije, potem sta jadrnico prodala, ker ni bila dovolj dobra za jadranje prek oceana, iskala novo od Indonezije do Tajske in jo našla v Mehiki, tam jadrala ob pacifiški obali in lani odjadrala čez Tihi ocean na Markeške otoke v Polineziji. »Najtežje je bilo ob ekvatorju, tam ni vetra, vsa jadra je treba razpeti, potem v trenutku pride nevihta in moraš jadra pospraviti, pa jih spet vsa dvigniti… Dokler končno ne ujameš pasatov in lepo jadraš.« Enomesečno jadranje je bilo izhodišče za Jasnino knjigo z naslovom Moj svet sredi oceana, napisano na osnovi dnevniških zapisov. »Knjiga ni napisana v klasičnem dnevniškem slogu, ampak se »vsak dan« loteva neke teme, povezane s konkretnimi jadralskimi izkušnjami, na primer strahu in domotožja,« pravi Tuta. »Dotika se univerzalnih vprašanj, v katerih se lahko prepozna vsak bralec in tudi sam razmišlja o njih.«
3000 morskih milj dolga plovba je velik izziv, obenem pa je bil to mesec samote. »Praktično se nisva videla, ko je eden dežural, je drugi spal,« pove Jasna, prepričana, da jo je ta izkušnja spremenila. »Obiščejo te stari spomini, bolje začneš razumevati, kaj je res pomembno. Kot nekakšna meditacija, ki ti omogoči uvid v globlja spoznanja. Zato je bilo zame to bolj intimno potovanje kot športna avantura in tako sem potem tudi napisala knjigo.«
Brez oklevanja pove, da jo je bilo nenehno strah. Da se bo sredi morja nekaj pokvarilo in ne bo mogoče računati na pomoč. »Proti koncu strah čedalje bolj izginja in potem tako uživaš, da se kar ne bi ustavil,« pravi jadralka. In je strah, ko se res kaj slabega zgodi. »Ko v obupnem vremenu valovi tolčejo ob barko in je vsak val kot klofuta. Komaj čakaš, da bo minilo.«
Seveda je med plovbo prihajalo tudi do nesporazumov. »Bila sva napeta, sporekla sva se na primer pri vprašanju, ali naj se nevihtam izogneva z jadranjem proti zahodu ali proti jugu.« Vendar sta zdaj, po šestih letih skupnega jadranja, »cepljena«, pravi Jasna. Po takšni izkušnji ostaneš s partnerjem za vedno povezan na poseben način, pravi. »Zdaj vem, da se lahko nanj stoodstotno zanesem.«
Sreča na plaži
Za Jasno in Ricka je ustavljanje bistveni del jadranja. »Rada se ustavim na vsakem otoku, vsak zaliv pregledam,« pravi Jasna. Ustavita se za dva, tri tedne, včasih tudi za več mesecev. »Tako spoznaš ljudi in se malo bolj povežeš.« Razen Avstralije so bile doslej vse države, v katerih je bila, precej drugačne. »Ljudje živijo bolj odmaknjeno, veliko je še druženja, vsa vas je povezana, vzamejo si čas zate.«
Predlani sta se zasidrala v nekem zalivu v Polineziji in ostala tam štiri mesece. Pisala sta članke in nikamor se jima ni mudilo. »Zjutraj priplavajo mante in plavaš z njimi, ob kosilu priplavajo delfini.« Na tej plaži sam živi fant, Postavil si je skromno kočo, lovi ribe in rake, goji zelenjavo in nabira sadje. V zaliv nenehno prihajajo ljudje z jadrnicami in se družijo z njim, zato mu družbe ne manjka, pripoveduje Jasna. »Lahko bi se zaposlil na Tahitiju, lahko bi nabiral kokosove orehe in jih prodajal, a se je zavestno odločil za tak način življenja. Zelo je srečen.« Morski vagabundi imajo točke, na katerih se srečujejo, na Tahitiju, Fidžiju, Kanarskih otokih, v Panami. Precej nas je, pravi Jasna, tudi družine so, otroci opravljajo šolske izpite po spletu ali pa se vključijo v lokalno šolo tam, kjer pač so – eno leto se šolajo na Bori Bori, drugo leto v Avstraliji… Slovencev na svojih potepanjih skoraj ne srečata.
Jasna in Rick na svojo jadrnico tudi vabita ljudi, ki bi želeli poskusiti življenje morskega popotnika. »To niso počitnice, nekdo, ki razmišlja o takšnem načinu življenja, pa ima možnost, da poskusi. Stroške hrane, goriva in jadrnice si delimo,« pove Jasna Tuta. Pripomni, da takšno življenje ni vedno preprosto, jadrnica je zelo intimen prostor, treba se je prilagajati drugim. »Najtežje je ljudem sprejeti dejstvo, da je kapitanova odločitev sveta, ne glede na to, ali se zdi njim neumna. Pri tem ne gre toliko za avtoriteto, kot za vprašanje varnosti. Tudi sama se z Rickovimi odločitvami včasih ne strinjam, vendar sem se naučila, da se ne sme ugovarjati.«
Proti novim obzorjem
V šestih letih je Jasna tretjič prišla domov pozdravit družino in prijatelje. »Stroški na jadranju so zelo nizki, živiva zelo asketsko, zato tudi lahko preživiva s skromnimi honorarji za članke,« pravi. Do marca, ko se bosta z Rickom vrnila na jadrnico, ki ju čaka na Tahitiju, mora zaslužiti za vozovnico. »Zame je to velik strošek,« pravi. »Poleti lahko zaslužim s tečaji jadranja, zdaj poskušam s predavanji in prodajo knjige.« S Tahitija bosta odrinila proti Tongi in Fidžiju. »Takšen je načrt, vendar se nama ta vedno podre. To je lepota tega načina življenja, svoboden si in načrte lahko spreminjaš.«
Jasna prizna, da malo pogreša več delovnih stikov. »Pisanje je sicer delo, vendar si le ti in ekran. Razmišljava, da bi še naprej živela na barki in se preživljala z jadralskimi tečaji.« A za zdaj, se hitro popravi, je njuna izbira skromno življenje. In svoboda.
