Družba Union hoteli se že nekaj let pravda z dediči po Ivani Vodnik, ki so v denacionalizacijskem postopku dobili nazaj prostore v stavbi na Tavčarjevi ulici 4 in od Uniona zahtevajo nadomestilo zaradi nezmožnosti uporabe prostora, v katerem je nekoč delovala restavracija Tavčarjev hram. Odvetnica Tjaša Andree Prosenc se je minuli teden v imenu štirih od skupno 14 dedičev na sodišču sestala z zastopnico Union hotelov na poravnalnem srečanju. Kaj se je izcimilo iz poskusa poravnave, ni jasno, saj sta bili obe strani skrivnostni. Iz razpisa tožbe pa je bilo razvidno, da je četverica zahtevala nekaj manj kot 277.000 evrov.
V družbi Union hoteli niso želeli odgovarjati na naša vprašanja o zahtevah po nadomestilu, »zaradi varovanja in zaupnosti podatkov«. Ker je bila tudi Andree-Prosenčeva skopa s pojasnili, ni jasno, za kako dolgo obdobje zahtevajo nadomestilo dediči, med katerimi so štirje iz tujine, razkrivajo podatki iz zemljiške knjige.
Iz objave letnih poročil Union hotelov pa je razvidno, da sta sprti strani v preteklosti poskušali tudi z mediacijo. V poročilu iz leta 2014, ki je zadnje objavljeno letno poročilo Union hotelov, so namreč navedli, da je januarja 2014 potekalo že drugo mediacijsko srečanje, a o uspešnosti tega ni podatkov. Neuradno smo izvedeli, da se je Union z nekaterimi upravičenci že poravnal. To potrjuje tudi letno poročilo iz 2012, kjer piše, da je nadzorni svet takrat še družbe Grand hotel Union soglašal s poravnavo.
Zbledeli spomin na gostilno
Na nekdanjo gostilno Tavčarjev hram, ki je zaprta že več kot desetletje, danes opominja zelo zaprašeno in z grafiti prekrito okno, skozi katero je videti le še veliko fotografijo stolov in miz. Gostilna je bila v stavbi, ki je vpisana v register kulturne dediščine. Njen prvotni načrt je narisal Ciril Metod Koch, ki je izdelal načrte tudi za hotel Tivoli, danes bolje poznan kot Švicarija. Trinadstropna meščanska palača v Tavčarjevi se ponaša s secesijsko fasado, ki jo v pasu tretjega nadstropja krasijo podobe nageljnov, delo slikarke Dane Pajnič.
Zgradbo je dal z namenom oddajanja stanovanj leta 1903 zgraditi ljubljanski kamnoseški mojster in industrialec Alojzij Vodnik, na kar opominja mozaični napis nad glavnim vhodom v stavbo, ki pa ga je že nekoliko načel zob časa. Vodnik je po očetovi smrti zelo mlad prevzel kamnoseško podjetje v Podutiku in ga uspešno razvijal naprej. Poleg tega je bil tudi predsednik Ljubljanske kreditne banke in član uprave več industrijskih delniških družb. Vodnik pa ni bil zgolj gospodarstvenik, temveč se je zavedal, da mora dajati nazaj okolici, v kateri dela. Med drugim je doniral 100.000 dinarjev za ustanovitev Narodne galerije, občini pa naj bi tudi dajal lepe zneske za reveže.
