Od črne sodniške toge se je lani poslovilo 31 sodnikov. Petnajst se jih je upokojilo, devet jih je dalo odpoved, trije so togo slekli zaradi zdravstvenih težav, dva sta začela opravljati delo, ki ni združljivo s sodniško funkcijo, še dva sodnika, natančneje sodnik in sodnica, pa sta v rednem preverjanju dobila negativno oceno.
Prav ocenjevanje sodnikov je občutljivo področje, ki ga zadnja leta najbolj dosledno izvajajo v ljubljanskem okrožju. Tudi lani je le personalni svet ljubljanskega višjega sodišča dva svoja kolega ocenil z oceno »ne ustreza sodniški službi«. Po neuradnih informacijah gre za okrajnega sodnika in sodnico s periferije ljubljanskega okrožja, ki pa sta na upravnem sodišču sprožila spor, saj se z negativno oceno ne strinjata. Kaj natančno je bil razlog, da sta si sodnika kot edina v Sloveniji prislužila negativno oceno, nam na ljubljanskem višjem sodišču niso mogli odgovoriti. Najslabše ocene si sodnik ne more prislužiti z osamljenim, četudi resnim spodrsljajem – ocena je namreč rezultat temeljitega pregleda triletnega sodnikovega dela.
Disciplinsko sodišče brez ukrepov
Ocene sodnikov se navadno gibljejo po gaussovi porazdelitvi in tako je bilo tudi lani. Če sta si zgolj dva sodnika prislužila najslabšo oceno, pa sta hkrati tudi samo dva sodnika personalne svete prepričala, da si zaslužita izjemno napredovanje, s pomočjo katerega je mogoče preskakovati stopničke v sodniški hierarhiji. Sodniki, ki s pozitivnimi ocenami pridejo do višjega naziva, sicer ne zamenjajo takoj tudi delovnega mesta. Okrožni sodnik, ki dobi naziv višjega sodnika, mora namreč počakati na prosto mesto med višjimi sodniki in se prijaviti na razpis, če želi to funkcijo tudi opravljati. Sicer pa se lahko »potolaži« le z višjim nazivom in dejansko opravlja enako delo, kot ga je doslej. Nekaterim takšno stanje tudi ustreza in se niti ne potegujejo za bolj odgovorna delovna mesta, ki pritičejo njihovemu napredovanju po nazivu.
Poleg rednega preverjanja, v katerem so personalni sveti posameznih sodišč lani ocenili 320 sodnikov (od 909, kolikor jih je trenutno), je disciplinsko sodišče obravnavalo še osem disciplinskih postopkov. »Pravnomočno sta bila končana dva postopka, v okviru katerih ni bila izrečena nobena kazenska sankcija. V enem postopku je bil disciplinski obdolženec oproščen, drug disciplinski postopek pa je bil ustavljen zaradi prenehanja sodniške funkcije obdolžencu,« pojasnjuje Romana Ciko Hočevar z vrhovnega sodišča. Zadnji primer se menda nanaša na nekdanjega ljubljanskega sodnika Andreja Barago, ki se je v disciplinskem postopku znašel zaradi zbadljivega tvitanja o politikih, tudi o Alenki Bratušek, zoper katero je podpisal nalog za hišno preiskavo. Baraga, ki je bil med kolegi cenjen po svoji strokovnosti, se je od sodniške funkcije sam poslovil in odšel med odvetnike.
Nedosledno ocenjevanje novih sodnikov
Kot narekuje zakon o sodniški službi, morajo personalni sveti višjih sodišč in vrhovnega sodišča sodnike ocenjevati vsaka tri leta, nove sodnike pa prva tri leta celo vsako leto. Ocenjujejo vse: od znanja in učinkovitosti do varovanja ugleda in odnosa do sodelavcev, pri nadzoru pa nikakor ne gre zgolj za štetje razveljavljenih sodb. Toda na ministrstvu za pravosodje opozarjajo, da se – predvsem novopečenih – sodnikov ne ocenjuje dovolj dosledno.
»Če bi se to ocenjevanje dosledno izvajalo, bi se na tak način iz sodnega sistema pravočasno izločilo tiste posameznike, ki pomembnemu sodniškemu poslanstvu niso dorasli, s tem pa bi v praksi dejansko uvedli tako imenovani poskusni mandat,« so do trenutnega izvajanja nadzora znotraj sodstva kritični na pravosodnem ministrstvu, kjer nameravajo v dialogu s sodnim svetom in vrhovnim sodiščem letos preveriti, ali bi bilo treba trenutni sistem ocenjevanja morda spremeniti.
Nekaterih sprememb si želijo tudi v sodniškem društvu, kjer pa menijo, da bi bilo pri novih sodnikih treba predvsem poskrbeti za njihovo ustrezno pripravo. Kasneje bi bilo po njihovem mnenju bolj smiselno, da bi sodnike ocenjevali redkeje, vendar tedaj še bolj temeljito.
Predsednica društva Janja Roblek poudarja, da so slovenski sodniki med najpogosteje ocenjevanimi v Evropi. Drugod praviloma sodnike ocenjujejo le na 10 ali 15 let oziroma takrat, ko sodniki kandidirajo za višja ali vodstvena mesta. Roblekova hkrati dodaja, da bi morali nove sodnike precej bolje pripraviti na sodniško funkcijo. V Franciji imajo posebne šole za sodnike, ki so bolj temeljite in širše zastavljene – v primerjavi z usposabljanjem v slovenskem centru za izobraževanje v pravosodju. V Nemčiji imajo dva kroga pravosodnih izpitov. Po prvem ima kandidat za sodnika pet let svojega mentorja, ki ga spremlja in mu svetuje. »Tudi zaradi načina vstopa v sodniško funkcijo, ki je tam bistveno bolj nadzorovan, se pozneje sodniku precej bolj zaupa,« razlaga Roblekova.
