Smučarski poleti so fascinantni. Fantje v bleščečih trapezih, natančno ukrojenih in ravno prav zračnoprepustnih, drsijo po hribu in tik nad pobočjem s široko razprtimi smučmi lovijo ravnotežje, medtem ko padajo v dolino. Ko že mislite, da se bodo spustili k tlom, poletijo še malo dlje. Matematika in umetnost imata za to dogajanje čudovit skupni izraz — asimptotično približevanje.
Zakaj je tako, je skrivnost, ki je dana vedeti le najboljšim. Vprašanje je sicer, koliko gre za zavestno ravnanje in zavestne gibe, in koliko za občutek, tisto nezavedno obvladovanje telesa, ki denimo določa vrhunskega pianista ali baletnika. Peter Prevc, to je njegova skrivnost, je za stotinko, morda dve, in za milimeter ali dva boljši. Malenkost drugače od drugih in v drugačnem trenutku odrine z odskočne mize ter nato s filigransko natančnostjo uravnava tok zraka, da mu ta pravilno polzi ob rokah, ki jih drži za hrbtom. In z uravnavanjem gibov ter smučmi potegne še malo dlje od tiste črte, ki se izrisuje na pobočju. Drobni, nezaznavni premiki se na dvesto metrskih razdaljah pomnožijo v meter, ki je merodajen za naziv zmagovalca in rekorderja.
Potem Prevc poklekne kot pred kraljico, vstane, veselo zavrti s podlahtjo desne roke in se elegantno ustavlja ob robu ovala. Z njim se vrhunskega poleta veselijo trenerji, tehnični svetovalci, stroka, ki je polete na smučeh spremenila v znanost. Potem so tu še merilci in računski strokovnjaki, ki vremenske okoliščine - smer in hitrost vetra – prevajajo v računalniški algoritem. Vsi podatki se na koncu seštejejo v točke. In točke se, skrivnostno kot alkimija, spremenijo v zlato.
Opisani tehnologiji se dobro poda še ena fascinantna tehnologija — televizija. Če vas smučarski poleti zanimajo, si jih je najbolje ogledati po televiziji. Ali na računalniku, pametnem telefonu, tablici. Obstajajo tudi posnetki.
»Kdor ne skače, ni Sloven'c!«
Še ena možnost pa je, da si polete ogledate v živo. Ena takšnih priložnosti je bila v soboto pod letalnico Kulm, pri avstrijski vasi Tauplitz, blizu Schladminga in Salzburga, kjer je potekalo svetovno prvenstvo v poletih. To se je — v grobem — delilo na dva dela: polete in ljudsko rajanje. Poleti so potekali po strogem protokolu in v natančno definiranih okoliščinah, za železnimi ograjami in vnaprej odločenimi varnostniki. Bilo je skrivnostno, vendar matematično opredeljivo.
Rajanje ni bilo takšno. Imelo pa je s poleti eno skupno lastnost.
Pod Kulmom se je zbralo okrog petindvajset tisoč ljudi, med njimi več tisoč obiskovalcev iz Slovenije. Slovenski navijači so s seboj prinesli slovenske zastave, šaljive kape in šale v barvah slovenske zastave. Nekateri tudi slike karantanskih panterjev v barvah slovenske zastave. In troblje, s katerimi so na ves glas trobili. Veliko, zlasti moški, ne pa izključno oni, se jih je omamilo z alkoholnimi pijačami. Z alkoholnimi pijačami se lahko omamljate do različnih stopenj nezavedanja, tekmovanja v smučarskih poletih — prednjačita Kulm in Planica — pa po stopnji omame presegajo običajna merila. Nemški romanopisec Patrick Süskind je v svoje delo Parfum vključil veličasten prizor orgiastičnega transa množice ljudi. Umetnost je čudovit pripomoček za preseganje banalnosti.
Poleg Slovencev, ki jih je pod Kulmom družilo prepevanje domoljubnih pesmi — »Slovenija, od kod lepote tvoje?« — in skandiranje »kdor ne skače, ni Sloven'c«, pospremljeno s sonožnim skakanjem, so v parterju izstopali avstrijski navijači. Prepevali so Slovencem neznane, Avstrijcem pa zelo dobro znane skladbe, ki sodijo v repertoar smučarskih uspešnic, kakršna je bila nekoč »Anton Aus Tirol«. Enak slog, enako sporočilo. »Ich bin so schön, ich bin so toll...« Tudi Avstrijci so se veličastno omamljali z alkoholom.
Ta sicer običajna dejavnost je, to je treba ponoviti, pod Kulmom izstopala po intenzivnosti in množičnosti. Kombinacija intenzivnosti in množičnosti — kar pa ni bila posledica kakšne prisile, ampak prostovoljna odločitev omamljajočih se — je bila tako očitna, da je postala drugi najpomembnejši element prireditve kot celote in najpomembnejši element ljudskega rajanja. Poleti in navijanje ob rajanju imajo skupno lastnost: letalci in navijači se prostovoljno podvržejo izjemnim psihološkim in fizičnim naporom.
Eden od izkušenejših fotografskih kolegov se je o dogajanju pod Kulmom izrazil z metaforo: »Na Kulmu ni taktiziranja.« Knockout in zmaga.
»Peter je super fant!«
»Ta plakat smo natisnili včeraj,« je dejal Uroš, visokorasli slovenski fant iz Cerknice. Njegova prijatelja sta izdelek razvila in pred nami je zasijala trimetrska slika Petra Prevca v raznožki. Opremljena je bila z napisom »Kulm 2016 — 243m« ter pozivom »Dajmo naš junak«! Notranjci so v petek gledali televizijo in natančno videli, kako je Prevc s poletom 243 metrov daleč postavil rekord letalnice. Naslednji dan so sveže ovekovečenje rekorda obesili na kovinsko ograjo, ki je razmejevala prizorišče od zasneženega travnika. Ko se je čez čas izkazalo, da Avstrijci — zaradi pomanjkanja mobilnih stranišč in ne zaradi drugačne kulture — ščijejo po travniku in po Prevcu, so Notranjci spredaj prislonili še eno manjšo ograjo. Ta je zaščitila junaka, travnik pa je ostal prepuščen kontaminaciji.
Skupina navijačev iz Gorij pri Bledu je bližje doskočišču razvila še enega Prevca, njegov doprsni portret. »Peter je super fant, prijazen vedno, ko pride na obisk v Gorje,« je dejala Danaja, ki je s transparentom kljubovala snežnemu viharju. Pripovedovala je, da si je Prevc v Gorjah našel punco in se z njo odselil v neki drugi gorenjski kraj. Na desni, štiri metre in pet navijačev stran, je Sašo, izkušeni navijač in podpornik skakalne reprezentance, ki se udeležuje tekem po vsej Evropi, podpiral drugo palico. »Prevca poznam osebno,« se je pohvalil. »Ko smo pred petimi leti začeli hoditi na tekme, denimo v Zakopane, nas je bilo trideset. Zdaj nas potuje že po tristo petdeset,« je napovedal naslednji obisk na poljski tekmi. Povedal je, da se na tekmah večinoma srečujejo isti navijači, podporniki klubov z gorenjskega konca.
Med pogovorom pa se je naš sogovornik preveč pomaknil proti levi, da se je Prevc povsem zgrbil. Dekle z one strani mu je klicalo in ga opominjalo, da ne vzdržuje zadostne napetosti, a je zaradi tuljenja trobil ni slišal. Po pobočju so drveli in drseli letalci, množica je vpila in napovedovalec je rjovel rezultate. Zastave Evrope, slovenske, avstrijske, nemške, poljski in češka, so prepletene vihrale kot eno. Z obema, avstrijsko in slovensko, je mahal tudi gospod Kaltak, ki je pod Kulm prišel v črni bundi in s kapo avstrijske zastave. Po rodu iz Bosne in Hercegovine z ženo Slovenko živi v avstrijskem Linzu. »Jaz sem internacionalen,« je vzkliknil ob kozarcu kuhanega vina, ki so mu ga ponudili slovenski navijači. »Poglejte, vsi bi radi bili internacionalni,« je pokazal na množico. »Ampak nam ne pustijo...«
»Žive naj vsi narodi!«
Medtem so v ogrevanem belem šotoru tik za parterjem imeli neki drugi Avstrijci svoj žur. Zvočniki so nažigali Antonu sorodne popevke, dekleta so plesala po klopeh in neki moški si je zaželel pretepa. Naključje, upajmo, je hotelo, da sta pod pestmi tega zariplega svetlolasega orjaka končala manjša temnopolta fanta severnoafriškega oziroma arabskega videza. Svetli je navalil z vso silo, vendar so se za manjša dva potegnili njuni avstrijski prijatelji in orjaka do krvi nabunkali. Trajalo je nekaj minut in odpeljali so ga varnostniki. Izginila sta tudi oba nesrečneža. »Ne vem, kaj mu je bilo,« je po koncu duela pojasnjeval prijatelj temnopoltih. »Nekaj so se pregovarjali, potem pa je začel tolči.« Medtem so mize nemoteno plesale naprej. Za pretep in smučarske polete se niso zmenile.
Kot antipod bednemu dogodku, ki je bil edini nasilni incident v nenasilnem vzdušju, je malo kasneje prizorišče prekrila slovenska himna. »Žive naj vsi narodi! Naj rojak prost bo vsak, ne vrag le sosed bo mejak,« je donelo iz slovenskih vrst. Vsi narodi so ploskali Prevcu, ki je snel kapo in nasmejan razkazoval zlato kolajno. »Prešernova pesem je v največ jezikov prevedena evropska himna,« je dejala gospa v beli bundi. Veliko držav ima drugačne, bolj bojno naravnane himne. Teh nima smisla prevajati.
Gospa je pod skakalnico s Štajerske pripotovala z vlakom, z možem in prijatelji. Postaja je bila le nekaj korakov oddaljena od prizorišča. »Slovenci veliko zmoremo,« je rekla. Izmenično je opazovala Prevca ter svojega moža, ki je, ves prešeren, s slovensko zastavico kar naprej mahal po snežinkah. Padal je že mrak. Jenjal je raj. ušk
