Opolnoči je potekel rok, do katerega je imela Hrvaška čas, da bi arbitražnemu sodišču dodatno pojasnila svoje trditve o omadeževanosti arbitražnega postopka za določitev meje s Slovenijo in svojo namero, da odstopi od arbitražnega sporazuma. Hrvaška je že pred tem napovedala, da dodatnih argumentov v Haag ne bo poslala. »Arbitražni sporazum je za nas mrtev,« je sporočila že nekajkrat, nazadnje v četrtek za STA, ko je v odgovoru dodala, da bi se moralo sodišče razpustiti samo.
Če Hrvaška odgovora zares ni poslala, bo sodišče nadaljevalo delo brez njene dodatne argumentacije. Kot je že ob decembrskem pozivu sodišča ocenila strokovnjakinja za mednarodno pravo na pravni fakulteti v Ljubljani Vasilka Sancin, odločitev Hrvaške, da ne pošlje odgovora, tribunalu ne onemogoča nadaljevanja dela – sodišče bo pač sprejelo odločitve samo na podlagi gradiva Slovenije. »Takšnih primerov je pred sodišči kar nekaj,« je dejala in dodala, da je Hrvaška tista, ki mora dokazati kršitve.
Ugotavljanje teže dogodkov, ki jih razkrivajo prisluhi
Sodišče bi brez lanskega zapleta verjetno že sprejelo končno razsodbo o meji. Tako pa želi zdaj najprej ugotoviti, ali je dogajanje, ki so ga razkrili poleti lani objavljeni prisluhi pogovorov slovenskega arbitra Jerneja Sekolca in agentke Simone Drenik, razlog za samorazpustitev sodišča, kot zahteva Hrvaška, ali pa sodišče ni bilo kompromitirano in lahko nadaljuje delo, kot trdi Slovenija.
V prisluhih, ki jih je objavil Večernji list, je mogoče slišati, kako se slovenski arbiter in agentka po telefonu pogovarjata o vsebinskih vprašanjih arbitraže in o tem, kako bi arbiter lahko vplival na nekatere druge člane sodišča. Stiki med arbitri in predstavniki strank v sporu so mimo formalne komunikacije prepovedani. Verodostojnosti prisluhov ni uradno potrdil nihče.
Sekolec je pozneje odstopil, prav tako tudi hrvaški arbiter, zato je predsednik sodišča Francoz Gilbert Guillaume izbral nova arbitra iz Švice oziroma Norveške.
Obetajo se nova sodišča
Hrvaška se je zdaj tako znašla v položaju, ko sodišču noče pošiljati gradiva glede odločitve, ki jo je od njega zahtevala sama. Uradni Zagreb je poleti lani zapisal, da je arbitražni postopek »okužen« in da zahteva razpustitev sodišča, o čemer odločajo sodniki sami. A glede na hrvaška stališča je poteza logična: če bi Hrvaška sodišču poslala argumentacijo, bi v primeru zanjo neugodne odločitve težje branila odstop od arbitražnega procesa.
Slovenija na drugi strani vztraja, naj se arbitraža nadaljuje in da Hrvaška ne more enostransko odstopiti od postopka, ker bi sicer to lahko vedno storila vsaka stranka v katerem koli arbitražnem procesu. Slovenija tudi trdi, da je Hrvaška uresničila svoj cilj vstopa v Evropsko unijo tudi z uveljavitvijo tistega člena arbitražnega sporazuma, ki govori o umiku vseh slovenskih zadržkov (blokade pristopnih pogajanj). Svoje naknadne argumente mora Slovenija sodišču poslati do 26. februarja, kar bo po napovedih tudi storila. Za marec sodišče načrtuje še ustne zagovore, na katerih pa bo, če bo obveljalo doslej povedano, sodelovala samo ena stran.
A tudi če se arbitri odločijo nadaljevati z delom, se Sloveniji obeta položaj, ko bo imela v rokah razsodbo, ki je druga stran očitno ne bi spoštovala – v to bi jo bilo težko prisiliti drugače kot z novo tožbo pred mednarodnimi sodišči. Druge poti se vsaj v tem trenutku zdijo še težje, saj je težko pričakovati, da bi kakšen koli mednarodni pritisk katero od držav prepričal o ravnanju, ki bi bilo v nasprotju z dosedanjimi stališči o mejnem vprašanju zlasti občutljivih domačih javnosti.
V tem pogledu ne bo nepomembna usoda postopka razveljavitve arbitražnega sporazuma, ki ga je lani sprožila Hrvaška. V Zagrebu trdijo, da so informacije, s katerimi so postregli prisluhi, dovolj za takšen korak v skladu s konvencijo o pravu mednarodnih pogodb. Slovenija se s tem ne strinja. Tudi to vprašanje lahko epilog dočaka pred mednarodnimi sodišči.
