Naslov Pobarvanka je mišljen ironično. Ko sem raziskovala fenomen pobarvank, sem ugotovila, da gre samo še za en pojav v okviru pozitivne psihologije, ki ljudi spodbuja k pasivnosti in pomirjenosti, kar v svojih delih pogosto kritiziram. Po drugi strani sem že nekaj časa razmišljala, da bi dala svoje risbe v knjižno obliko, ker bi tako morda dosegle širši krog ljudi, ki ne hodi na praviloma skromno obiskane razstave sodobne vizualne umetnosti.
Izbrala sem torej nekatere izmed njih, da bi vzbudila radovednost tistih, ki bodo po pobarvanki segli zaradi sprostitve ali zabave. Skušam jih predramiti, navsezadnje vsi živimo stresno in bolje kot to, da se poskušamo pomiriti, je, da razmislimo, zakaj smo sploh pod stresom. Zakaj si sploh želimo ves čas biti zgolj srečni in mirni? Ni to nemara povsem vsiljen impulz iz okolice? Mislim si: tukaj imate pobarvanko s podobami, ki niso pomirjujoče, temveč so ogledalo naši družbi. Pa se poskušajte sprostiti z barvanjem, če vam uspe.
Večina vaših risb je citatov, gre za prerisane medijske fotografije in prepisane izjave. Zakaj?K risbi pristopam konceptualno in nikoli nisem čutila potrebe, da bi z risbo ustvarjala v klasičnem likovnem smislu. Vsak dan smo podvrženi ogromnemu številu dražljajev iz okolice, sama pa se poskušam s preobračanjem pomenov teh fotografij ali izjav kritično odzivati nanje. Več lahko povem s tem, da vzamem že obstoječo, znano stvar in jo poskušam postaviti v nov kontekst.
V času sprejemanja zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo ste veliko opozarjali na težave samozaposlenih v kulturi, predvsem vizualnih umetnikov, denimo glede neurejenosti razstavnin. Se je v tem času kaj spremenilo?Prav nič. Tudi zaradi pregledne razstave Krize in novi začetki v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, kjer ni bil plačan nobeden od sodelujočih umetnikov, v Odprti zbornici ponovno razmišljamo o razstavninah. Seveda je razumljivo, da je pri ogromni skupinski razstavi težko plačati vse, a gre za princip – razstavnine je treba plačevati, četudi so simbolične. Še vedno je namreč prisotna miselnost, da lahko umetnik dela zastonj in da je lahko zgolj hvaležen za povabilo, kot da gre za uslugo in zastonj promocijo, medtem ko so vsi drugi sodelujoči pri razstavi za svoje delo plačani. A tisti s statusom samozaposlenih v kulturi, ki nam država na srečo plačuje prispevke, smo ujeti v začaran krog, saj moramo zaradi podaljševanja statusa na tri leta dokazovati, da smo bili aktivni. Kar pomeni, da si ne moremo privoščiti, da bi zavrnili povabilo na razstavo, ker nam ne plačajo razstavnine, potrebujemo namreč referenčne razstave, česar se v galerijah in muzejih zavedajo. Poleg tega je na umetniški sceni vse več mladih ustvarjalcev, ki v vrsti čakajo na svojo priložnost.
Še najbolj se trudijo nevladne organizacije, ki tako in tako delajo z minimalnimi sredstvi, ampak se najbolj držijo tega, da v okviru svojih zmožnosti plačujejo razstavnine. Drugače je z javnimi zavodi, ki za individualne razstave morda še kaj plačajo, za skupinsko razstavo pa nisem sama še nikoli dobila nič.
Različne občutke je lani vzbudila podpora kulturnega ministrstva odprtim ateljejem.Drži, ministrstvo je lani podprlo razstave v nereferenčnih prostorih, kar je seveda pohvalno, a ne na škodo ukinitve poprejšnje podpore razstavnih projektov v referenčnih prostorih. Nekaterim je to seveda ustrezalo, ker so lahko razstave organizirali kar v svojih prostorih. Negativna posledica ozko zamejenih pogojev na razpisih je, da močno vplivajo na to, kakšne razstave imamo. Umetniki začnejo, da bi na razpisu dobili vsaj nekaj denarja, s katerim si lahko povrnejo stroške, svoj projekt prilagajati razpisnim pogojem. Letos so na ministrstvu sicer v razpis vrnili podporo razstavnim projektom, tako da podpirajo tako razstave v referenčnih kot nereferenčnih prostorih.
Težava je navsezadnje tudi, da se razpisi vsako leto spreminjajo in da večno zamujajo. Posledično se odločamo za zniževanje stroškov produkcije, denimo z uporabo revnih materialov ali zmanjšanjem obsega projekta, kar je lahko opazno pri kakovosti končnega izdelka in, navsezadnje, stanju celotne umetniške produkcije.
Kako komentirate predlog kulturne ministrice, da bi bili umetniki, ki sodelujejo z nevladnimi organizacijami in javnimi zavodi, plačani po tarifniku, primerljivem s sistemom plač v javnih zavodih?Izhodiščna ideja enakega plačila za enako delo je seveda dobrodošla in tega si vsi želimo. Problematična pa je njena implementacija. Da bi to delovalo, bi bilo treba precej povečati sredstva nevladnim organizacijam in tudi javnim zavodom. Bojim se, da bodo posledice za nevladni sektor katastrofalne, ker organizacije že z zdajšnjimi sredstvi komaj shajajo. Če bo ta predlog sprejet brez dodatnih sredstev za producente, bo večina društev in zavodov morala zapreti vrata, saj ne bodo zmogli izvajati svojega programa. Umetniki pa bomo lahko razstavljali samo še v odprtih ateljejih, seveda tisti, ki jih sploh imajo.
