»Kaj je pa spet to?« je izpod očal, kot bi šlo za kakšno od bedarij, s katerimi ima opravka okorela gospodinja, ki pa jo še vedno kaj posebej zmoti, pogledal osebek A. Osebek B. mu je le vrnil pogled s pripombo: »Zakaj pa ne?«
Dan kasneje je bil Dragan Gajić sicer spet v ekipi, kajti na treningu se je poškodoval njegov reprezentančni kolega Dolenc. In mu sprostil mesto. Selektor Veselin Vujović, ki je še kot igralec z reprezentanco Jugoslavije osvojil zlato na olimpijskih igrah in na svetovnem prvenstvu, kot član (dejansko je bil šef tiste ekipe) Metaloplastike iz Šabca pa je bil dvakratni evropski klubski prvak, tudi po vrnitvi Gajića v ekipo ostaja neomajen: »Vem, da nekateri to težko razumejo. Pomislite, da vam rečem, da imate slabo frizuro. Kot je to zoprno za vas, pa vam moram povedati, ne glede na to, kako jezni boste. To je šport. Ne dvomim, da bo Gajić na prvenstvu dober, še vedno pa menim, da je Marguč trenutno v boljši formi. Kar pa ne pomeni, da ne bo Gajić skozi prvenstvo dvignil forme.«
Ni se zgodilo velikokrat, da bi trener pustil doma igralca, ki je bil na prejšnjem prvenstvu najboljši in je njegova stara slava neokrnjena. Vsaj za javnost, ki se odloča na podlagi razpoložljivih podatkov in nima tako podrobnega vpogleda v delovanje ekipe kot njen vodja, torej selektor. Vendar pa to dokazano ni nujno slaba poteza.
Osimu je grozil tudi Arkan
Vsaj en primer govori temu v prid. Gre za primer vodenja nogometne reprezentance Jugoslavije leta 1990, ko se je po nizu neuspešnih nastopov na velikih tekmovanjih uvrstila v četrtfinale, kjer je izgubila po enajstmetrovkah z Argentino. Za katero je igral D. Maradona.
Ekipo je vodil Ivica Osim, pametni Sarajevčan, ki je ekipo sestavil iz igralcev in na način, ki osrednjemu javnemu mnenju nikakor ni bil po godu. Ne samo, da sta v ekipo prišla Vujadin Stanojković in Predrag Spasić, ki se jima je javnost posmehovala. Še večje težave je imel, ker v ekipo ni dajal Dejana Savičevića, zvezdnika v vzponu, ki se ga je kasneje, ko je igral za Milan, oprijel nadimek Il Genio. Nedavno je Osim za Al Jazeero o tem povedal naslednje: »Savičević je bil 'nahajcan' in mislil je, da mora igrati. Kaj bi moral jaz? Odstraniti iz ekipe Zlatka Vujovića, ki bi si ga v ekipi želel vsak trener, in namesto njega dati noter Savičevića? Ki je morda celo boljši igralec, vendar pa nikoli nisi vedel, kako bo igral.« Zaradi Savičevića, ki je bil tedaj igralec Crvene zvezde, je Osimu, kot je še povedal, grozil tudi Arkan.
Dodaten vpogled v takratno dogajanje ponuja Srečko Katanec, ki je bil standardni član tiste ekipe. »Osim je takrat naredil napako, da je v prijateljski tekmi z Nizozemsko prvi polčas Savičevića pustil na klopi, v drugem polčasu pa ga je dal v igro, in tisti polčas je Savičević odigral fantastično. Zato se je pred prvo tekmo na prvenstvu, ki smo jo igrali z Nemčijo, zgodil velik pritisk javnosti, da mora biti Savičević v prvi postavi. Pred to tekmo je Osim na pogovor poklical Baždarevića in mene ter naju vprašal, ali bova lahko tekla za Savičevića, Sušića in Stojkovića. Še danes se točno spomnim, da sem mu odgovoril, da je to stvar njegove presoje. V igro je vseeno dal Savičevića in vemo, kako se je ta prva tekma končala. Štiri proti ena za Nemce, lahko pa bi dobili tudi osem golov. Taisti mediji, ki so pred tekmo Savičevića forsirali, so po tekmi dvigovali roke, češ, nismo mi krivi, kaj si ga pa dal v ekipo,« pripoveduje današnji slovenski nogometni selektor, ki z javnim mnenjem takisto bije stalne bitke: »Enako je. Še ne tako dolgo nazaj so mi vsi očitali, zakaj ne dam v ekipo mladega Zahovića, ki je šel potem na Nizozemsko in tam ne igra. Se mi je kdo opravičil za to, da sem moral tri mesece poslušati, kako nimam pojma? Seveda nihče.«
Da Katanec Vujovića pri njegovih odločitvah povsem podpira, nemara ni treba poudarjati. »Ni ga trenerja, ki bi najboljšega pustil doma, vendar pa najboljšega zanj, za njegov okus in njegovo mnenje.«
Seveda velja na ta način razpredati zgolj v kolektivnih športih, kjer je rezultat posledica skupnega delovanja skupine posameznikov. Torej sinergije, ki ji lahko resda individualno sposoben igralce, ki pa se ne zna vklopiti v kolektiv, škodi.
»Danes že osnovni sistemi peljejo tako, da se takšni igralci izločajo. In v zadnjem času takšnih igralcev niti ni veliko. Morda bi se dalo omeniti Ballotelija, ki je posebnež in ima težave s funkcioniranjem v ekipah,« pravi Bojan Prašnikar, prav tako nogometni trener, ki pa se, kot pravi, ne more spomniti, da bi v svoji karieri imel tak primer oziroma da bi izvedel potezo, da bi »najboljšega« pustil zunaj igrišča. Hm, morda zato tudi v tisti tekmi proti Hrvatom v Zagrebu pri rezultatu 1:1 ni dal v igro Rudonje (pregovorno ne najboljšega) in poskusil zmagati. Kar se mu je v Ljubljani maščevalo. Kot se lahko spomnimo, se je Hrvaška na povratni tekmi v Ljubljani z golom Dada Prše uvrstila na evropsko prvenstvo 2004.
Trenerji se danes bojijo
»Ločim dva tipa trenerjev: tiste, ki imajo ekipo pod nadzorom in držijo glavne igralce za roge, in tiste, ki tega ne zmorejo. Slednjih je iz dneva v dan več, trenerji prvega tipa izginjajo. Zakaj? Ker se vsi bojijo. Medijev, javnosti, za svoje službe, eksistenco. Zato ne vlečejo radikalnih potez. Raje po tekmi rečejo, da se igralci niso držali dogovora, kar, mimogrede, lahko poslušamo iz tedna v teden in v malodane vsaki drugi trenerski izjavi. Čeprav s tem, ko reče, da igralci niso igrali, kot je bilo dogovorjeno, trener prizna, da ne obvlada ekipe. In ko ga tako poslušaš, se lahko samo vprašaš, za katerega boga imajo potem tebe za trenerja,« pa razmišlja Zmago Sagadin, košarkarski trener, ki zvezdniškim igralcem že v principu ni bil naklonjen.
»Pa ne bi o imenih,« nadaljuje. »Imam kar nekaj primerov igralcev, ki sem jih odslovil. Nekaj podobnega je odločil Vujović. In jaz v takšne trenerske ocene verjamem. Prepričan sem, da gre takšno razmišljanje v korist ekipe. Tukaj ni pardona in podleganja javnemu mnenju. Sam nisem hotel v Rimu z ekipo čakati papeža osem ur. Ko sem izvedel, da sprejema ne bo takrat, kot je bil napovedan, oziroma bi moral zaradi sprejema preskočiti popoldanski trening, sem se odločil, da je trening pomembnejši. Nekaterim to ni bilo po godu in tudi sam bi vsekakor rad spoznal papeža, vendar pa je naš osnovni motiv vendarle rezultat. Ne glede na javno mnenje. To je naloga in vloga trenerja.«
Povedano se bere kot nekaj enostavnega. Kot nekaj, kar vsi vemo. A po drugi strani praksa kaže, da niti ni toliko problem nekaj vedeti, temveč to, kar veš, uveljaviti. Rokometni selektor Veselin Vujović je očitno človek, ki ga tega ni strah. V četrtek je v intervjuju za Dnevnik med drugim dejal: »Jaz sem selektor in jaz odgovarjam za izbor in predvsem rezultat. Nosim glavno odgovornost in na koncu bom jaz izpadel junak ali bedak. No, če ne bom uspešen, me kar privežite na sramotilni steber, vzemite kamenje v roke in udarite po meni.«
Bravo.
