Dvorana centra Poligon v prostorih stare Tobačne v Ljubljani je bila tistega zadnjega petka v juniju 2014 nabito polna. Govora je bilo o zadružništvu. Na posvetu so Dejan Židan, Karl Erjavec in Metod Dragonja, trije ministri takratne vlade Alenke Bratušek, prisotnim pojasnjevali tudi, zakaj je prodajati Mercator Agrokorju napaka. Za hip se je celo zazdelo, da je ideja o preoblikovanju Mercatorja v kooperativo potrošnikov, dobaviteljev in zaposlenih, ki je tedaj ugledala luč sveta, prvič dobila celo nekaj možnosti za uspeh.
Vtis ne bi mogel biti bolj napačen. Že dan prej je Pivovarna Laško, ki je skupaj z bankami prodajala 53-odstotni delež Mercatorja, sporočila, da bo posel zaključen do konca junija. Koncern Ivice Todorića si ob politično in lobistično vnaprej trasiranem terenu ni mogel privoščiti tveganja, ki bi ga lahko prinesel nepredvidljiv razplet prihajajočih volitev v Sloveniji. Le dan po posvetu o zadružništvu je iz Zagreba prišel denar. Operacija Mercator je bila sedem let po tem, ko je Agrokor zaradi zaščite lastne proizvodnje s Konzumovih polic prvič umaknil skoraj vse slovenske izdelke, zaključena.
Izvirni grehi, stari deset let
Isti dan, ko je na račune pivovarne in Mercatorjevih bank upnic prispelo dobre pol milijarde evrov, se je zdelo, da je ideja o velikem slovenskem trgovcu v obliki zadruge dokončno mrtva. Do lani jeseni, ko so jo iz predala potegnili v kabinetu predsednika vlade Mira Cerarja. Tokrat pri reševanju trgovske dejavnosti v lasti Mirka Tuša, nekoč domnevno najbogatejšega Slovenca, ki v zadnjih letih kleči pod bremenom za okoli 380 milijonov evrov dolgov do bank. Oba predloga o zadrugah imata več stičnih točk. Ena od njih je Tadej Slapnik, nekdanji poslanec Zares, ki je bil leta 2014 kot generalni sekretar Slovenskega foruma socialnega podjetništva pobudnik »alternativnega odkupa Mercatorja«. Danes je Slapnik svetovalec predsednika vlade iz kvote DeSUS, vodi pa tudi delovno skupino, namenjeno iskanju rešitve za ohranitev Engrotuševe trgovske dejavnosti. Drugače kot pri Mercatorju ima ideja o zadružnem lastništvu pri Tušu zaslombo tudi v vladi. Njen ključni politični motor je minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek.
A vrnimo se na začetek. Od kod je v slovenski politični prostor, ki je v zadnjih letih večinoma enotno zavezan uresničevanju programa privatizacije, sploh prišla ideja o zadrugah, ki nepoučenim ušesom, vajenim terminov delničarskega kapitalizma, zveni kot relikt socialistične preteklosti? Za razumevanje njene geneze se je treba vrniti približno desetletje nazaj. V čas, ko se je na valu poceni posojil in političnih čistk med domačo menedžersko elito začel napihovati domači borzni balon. V obdobje, ko so slovenski gospodarstveniki skoraj serijsko sprejemali poslovne in investicijske odločitve, ki so se pozneje izkazale za napačne.
Takrat je prišlo do dveh dogodkov, ki sta v pomembni meri ločeno zaznamovala Mercator in Engrotuš, tedaj dva od treh najpomembnejših igralcev v slovenski trgovini. Poleti 2005 je država, ki ji je vladal Janez Janša, (para)državni delež Mercatorja brez razpisa prodala Pivovarni Laško in Istrabenzu. Spomladi istega leta pa je nadzorni svet Mobitela s položaja razrešil direktorja Antona Majzlja. To je bil signal, ki ga je Mirko Tuš, tedaj lastnik tretje največje trgovske verige, potreboval za to, da se je odločil napasti tudi domači telekomunikacijski trg.
Na Engrotuš nas je spomnil – Agrokor
Oboje je imelo daljnosežne posledice. S prvo prodajo Mercatorja, za katero se je skrivala želja po obvladovanju časopisne hiše Delo, se je odprla pandorina skrinjica iger z lastništvom najboljšega soseda. Ta se je po finančnem krahu holdingov Boška Šrota in Igorja Bavčarja končala s prihodom Agrokorja. Težava je bila, da Todorićev koncern ni »običajen« kupec. Poleg tega, da gre za več milijard evrov težak finančni balon, ki se lahko ob prvem kratkem stiku z mednarodnimi upniki tudi razpoči, gre za skupino, ki pokriva celotno prehransko verigo. Že vnaprej je bilo torej logično, da bo Agrokorjev prihod tako ali drugače pomenil velik šok za Mercatorjeve domače dobavitelje, saj je prevzem financiral tudi z denarjem svojih živilskih družb: Leda, Zvijezde, Jamnice…
Res je, da natančnih podatkov o tem, za koliko se je na Mercatorjevih policah zmanjšal delež slovenskih dobaviteljev, ni. Čeprav v Mercatorju vztrajno poudarjajo, da njihovega deleža ne krčijo, znajo drugo plat zgodbe v nevezanih pogovorih povedati nekateri domači proizvajalci. Nanjo je že avgusta lani opozoril varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano Jože Podgoršek. Po njegovi oceni se je samo v letu dni po tem, ko je Agrokor v Mercatorju prevzel upravljalske vzvode, pomembno povečalo število tujih dobaviteljev, zato je konkurenca na policah večja. In še: trend menjave dobaviteljev je najbolj izrazit pri trgovski blagovni znamki, ki pa je potrošnik skoraj ne more opaziti. Tudi »ljudski glas« govori o vedno večjem številu hrvaških izdelkov na policah, predvsem pri mesu, olju…
Sklep je torej jasen. »Nacionalnointeresni« pomen Engrotuša, ki ima okoli dva tisoč domačih dobaviteljev, je močno zrasel prav zaradi prodaje Mercatorja. »Posluh, ki ga imajo v Tušu za nas, je izreden. Nimamo težav z uvrščanjem novih izdelkov, prav tako se držijo plačilnih rokov,« pove Peter Čvan z Domačije Grčin na Polzeli, ki Engrotušu dobavlja sadne sokove. Tudi v Engrotušu so začeli v zadnjem času na veliko poudarjati svojo identiteto. Če je Tuš na prelomu devetdesetih let slovel kot prodajalec najcenejše avstrijske kave, čokolade in pralnih praškov, se zdaj predstavlja kot »slovenski trgovec«.
Kje se je zalomilo Mirku Tušu
Čas, ko je država Mercator pahnila v vrtinec tajkunskih zgodb, je bil prelomen tudi za enega od njegovih dveh največjih konkurentov. Do leta 2005 se je zdelo, da je nad Mirkom Tušem, poslovnim samoukom iz železničarskega bloka v Celju, samo nebo. V dobrih petnajstih letih je iz diskontne trgovine, v kateri naj bi prodajal povečini avstrijsko blago, pogosto tik pred iztekom roka trajanja, ustvaril trgovskega velikana s 16-odstotnim tržnim deležem. Kar se je začelo z urbanimi miti (da je recimo le »slamnati« mož avstrijske Bille) in legendami (da je kupoval tovornjake s pijačo, jo zlival stran in služil s steklenicami), se je razvilo v eno »najčistejših« domačih poslovnih zgodb, ki je nastala brez pomoči tranzicijskih malverzacij. Za potrošnike je bilo najpomembneje, da je Tuš najraje napadal dejavnosti, ki so jih pred tem obvladovali oligo- ali monopoli: trgovino, kjer je bil tedaj večji del trga v rokah hitro rastočega Mercatorja in Spara, prodajo naftnih derivatov, ki je bila razdeljena med Petrol in OMV, in kinematografe.
Zdaj so bile na vrsti telekomunikacije, dolgoletna Tuševa želja, ki ga je v pomembni meri pomagala spraviti v sedanje težave, navsezadnje pa mu je prinesla tudi pravnomočno obtožnico zaradi suma podkupovanja. Tuš je svoj steber najprej neuspešno poskušal zgraditi okrog Iskraemeca, a mu ga država, natančneje takratna državna sekretarka na ministrstvu za gospodarstvo Andrijana Starina Kosem, ni hotela prodati. V njegovem odsevu je videla Ultro in Gregorja Golobiča. Tušu je nato uspel 15-milijonski nakup Voljatela, prevzel je še licenco nekdanje Vege, dobil v roke pogodbo o nacionalnem roamingu in zagnal Tušmobil. S Tuševim vstopom na trg, ki se ga spomnimo tudi po obljubi o poletu izbranega naročnika v vesolje, se je na njem razvnela cenovna vojna, ki jo je najdražje plačal prav novinec.
Številke, ki jih Tuš sicer dobro skriva, so neizprosne. Leta 2014 so prihodki Engrotuša prvič po letu 2005 padli pod pol milijarde. Tržni delež podjetja naj bi znašal le še 11 do 12 dvanajst odstotkov. Vprašanje, kje se je Tušu zalomilo, ima dokaj enostaven odgovor. Skupina, ki je svojo hitro rast financirala s posojili, je v krizo vstopila na valu širitvenega in investicijskega cikla doma in v tujini. Tega je financirala osnovna dejavnost, torej trgovina, ki se je na udaru znašla zaradi padajoče domače potrošnje in hkratnega prihoda tujih diskontnih trgovcev. Spirala se je z izgubo, ki jo je Tuš ustvarjal pri telekomunikacijah (70 milijonov evrov v petih letih) in neslavnem koncu širitve v Bosni in Hercegovini, le še poglabljala. Če k temu prištejemo še nekaj neposrečenih kadrovskih odločitev, je jasno, da je bilo le vprašanje časa, kdaj se bo Tušev imperij znašel v primežu bank upnic.
V nemilosti bank
Izkušnje kažejo, da iz tega položaja ponavadi ni (lepega) izhoda. To še posebej velja za trgovce, ki so življenjsko odvisni od likvidnosti, kar v težkih časih ne gre skupaj z maksimo bank, ki hkrati zahtevajo tako varčevanje kot poplačevanje dolgov, pogosto po visokih obrestih. Znan je primer sanacije Merkurja, ki se je spremenila v večletno mrcvarjenje in medbančno nategovanje. Leta 2014 se je vendarle uspešno končala s stečajem nakelskega trgovca in prenosom njegovih dejavnosti na dve novi podjetji. Pri Mercatorju so dolgotrajna pogajanja z bankami upnicami o podaljšanju posojil, pospremljena z umetnim ustvarjanjem panike o skorajšnjem stečaju in neverjetno visokimi dividendami, ki jih je moral plačevati svojim bančnim lastnikom, povsem ohromila njegov razvoj. Tudi Tuš, za katerim so banke upnice v zlatih časih dobesedno metale denar, je danes v razvojnem smislu klinično mrtev.
In tu pridemo do prve v seriji težav, povezanih z idejo o zadrugi: da o njej očitno še nihče ni vprašal bank upnic, ekonomskih lastnic Tuševega imperija, ki je od maja lani v novem postopku preventivnega prestrukturiranja.
Sodeč po prvih odzivih banke predloga ne dojemajo kot resnega. To niti ni presenetljivo, saj se za tem stališčem skriva gordijski vozel različnih interesov. Medtem ko bi mu nekatere banke posojila podaljšale do leta 2018, spet druge še za dve leti dlje, bi tretje svoje terjatve do Tuša najraje prodale – bodisi komu od tujih trgovcev bodisi skladu, ki se ukvarja z odkupovanjem »nasedlih« naložb. Še jeseni je bila v igri ideja o monetizaciji nepremičnin. Obenem si banke, ki imajo dobra zavarovanja na premoženju Tuš Holdinga in Engrotuša, želijo čim hitrejše odprodaje posameznih trgovskih centrov. Ti naj bi bili danes po nekaterih ocenah vredni tudi do 30 odstotkov manj kot v dobrih časih. Pri teh zahtevah prednjači avstrijska Heta Asset Resolution, ki je prevzela terjatve Hypo Leasinga, v postopku preventivnega prestrukturiranja pa obvladuje okoli 20 odstotkov glasov.
Fig v žepih je veliko. Povsem ob strani je tako podatek, da je Tušu kljub padajočemu denarnemu toku skupine v štirih letih uspelo odplačati za dvesto milijonov evrov glavnic in obresti. Ob očitkih o poslovni »nedoraslosti« Mirka Tuša, ki jih omenja celo študija o ekonomski upravičenosti prestrukturiranja Tuša v kooperativo, velja spomniti, da je s prodajo Tušmobila, ki so jo spremljali očitki bank o zavlačevanju, vendarle iztržil več kot sto milijonov evrov. V vsakem primeru je jasno le, da dolgoročne rešitve ni na vidiku. Nadaljevanje Tuševe agonije na sedanji način, ki traja že skoraj pol desetletja (banke so Tušu z insolvenčnimi postopki zaradi neplačevanja obveznosti prvič zagrozile že leta 2011), je začarani krog. Zgolj dodatno bo krčilo njegov tržni delež in s tem še zmanjševalo možnosti za poplačilo posojil. Obenem zmanjkuje tudi premoženja za prodajo. Potem ko bodo banke letos prejele še 26 milijonov od kupnine za Tušmobil, jim bodo dejansko ostale le še nepremičnine.
Križi in težave zadruge
To težavo so snovalci ideje o kooperativi poskušali rešiti na dva načina.
Po prvem, manj verjetnem, bi zadruga Tuš Coop relativno hitro od bank odkupila terjatve, pri čemer bi ji pomagal strateški partner. To naj bila katera od mednarodnih bank, ki bi določeno obdobje (prvih pet let) financirala projekt. V teoriji bo torej zadruga za odkup vseh terjatev od bank s 70-odstotnim diskontom potrebovala 114 milijonov evrov.
Po drugem scenariju bi kooperativa obveznosti do bank, ki bi Tušu odobrile moratorij in delni odpis, poplačala z dobičkom, ki bi ga ustvarila iz tekočega poslovanja. Še pred tem bi iz tega vira poplačala dolgove do Tuševih dobaviteljev. Vse to je, sodeč po študiji, mogoče le pod enim pogojem – ob izjemni poslovni uspešnosti kooperative, ki bi morala podvojiti sedanjo maržo EBITDA.
Dilem v zgodbi je zato še več. Recimo, ali je mogoče podjetje, ki mu grozi stečaj, reševati s pomočjo kooperativ, ki po izkušnjah iz tujine rastejo organsko, s povezovanjem manjših zadružnih trgovin, ki lahko traja tudi po deset let ali več? Tudi avtorji študije (Bogomir Kovač, Aleš Kuhar in Jernej Štromajer) priznavajo, da so takšni primeri »zelo redki ali izjemni«. Naprej: ali se sploh da neko podjetje v času, ko potrebuje hitre odločitve, poslovno in finančno prestrukturirati na »demokratičen način«, z ogromnim številom razpršenih lastnikov, ki soodločajo o bistvenih vprašanjih? »Ne znam si natančno predstavljati, kako bi se podjetje upravljalo. Še vedno verjamem, da se lahko več naredi z aktivnim lastništvom,« je skeptičen tudi Čvan.
Obenem pa drži, da kooperative sanacijskim ekipam in upravam omogočajo stabilnost in možnost načrtovanja na najdaljši možni rok. Največja švicarska trgovska veriga Migros je tako kooperativa, ki ima okoli dva milijona »lastnikov«, kar je več kot četrtina prebivalcev te države. Podobna zgodba sta francoski E.Leclerc in nemška Edeka, ki ima 250.000 zaposlenih. Še največja enigma je, ali se je 200.000 kupcev Tuša res pripravljenih odreči svojim popustom za to, da bodo postali lastniki zadruge. »Slovenski potrošniki ne slovijo po zvestobi. Prav ti popusti so razlog, da kupujejo v Tušu. Zakaj bi potem sploh še kupovali tam?« je pričakovano skeptičen eden od sogovornikov iz bančnih krogov, ki je želel ostati neimenovan.
Toda na idejo o zadrugi velja pogledati tudi z druge perspektive. Tuševa skupina ima okoli 3000 zaposlenih, pri tem pa ima daleč največji delež domačih dobaviteljev (okoli 75 odstotkov), saj je za številne edini prodajni kanal. Širši učinki in stroški morebitnega sesutja Engrotuša bi bili veliki, najbolj za domačo prehrambno industrijo, domala vsi pa bi prej ali slej padli na pleča države. Drži tudi, da je nenavadno intenzivno javno vnaprejšnje sesuvanje ideje o zadrugi marsikomu v interesu – Mercatorju, ki bi ob zlomu Engrotuša še lažje stiskal svoje dobavitelje, diskontnim trgovcem, ki bi še povečali tržni delež… Tudi na očitke, da je ideja prišla prepozno, je mogoče odgovoriti s protiargumentom, da bi še nekaj let nazaj v ušesih javnosti in politike zvenela kot popolna utopija.
»Ujetniki bančnega lobija«
»Smo ujetniki bančnega lobija,« je leta 2014 na posvetu o zadrugah dejal prvak SD Dejan Židan. Po več milijard evrov vredni sanaciji bank, ki so ji sledile serijske prodaje podjetij in terjatev, njegove besede vedno manj zvenijo kot politični populizem.
Za to, da nekdo vsaj razmišlja o alternativni obliki reševanja Tuševe trgovske dejavnosti in ne samega Mirka Tuša, ki bo v vsakem primeru ostal brez svojega imperija, torej zagotovo obstaja javni interes. To, da je ideja o poslovno-potrošniško-dobaviteljski kooperativi tokrat našla pot do vlade Mira Cerarja, nakazuje še na eno spoznanje. V slovenskem političnem vrhu očitno potihoma priznavajo, da je bila prodaja Mercatorja Agrokorju – nekoč pospremljena z velikim konsenzom o nevmešavanju politike v gospodarstvo – s stališča domače prehrambne verige vendarle napaka, zato je na enak način ne želijo ponoviti.
