Ob dejstvu, da so belgijski in francoski državljani zadnje napade v Parizu organizirali iz Bruslja, se je morala EU soočiti z nekaj neprijetnimi dejstvi.
Na prvem mestu je to, da je v neposredni bližini sedeža evropske komisije do neregistriranega vojaškega orožja, ki se običajno uporablja za juriše, lažje priti kot v Furatu v Islamski državi. Kalif Abu Bakr El Bagdadi ima natančnejši nadzor nad oborožitvijo svojih državljanov kot EU in tudi strožjo zakonodajo. Prav zaradi strožje zakonodaje ima boljši nadzor. Morda je zaradi tega evropski parlament predlagal spremembo direktive evropskega sveta 91/477/EGP o nadzoru nabave in posedovanja orožja. Ideja je, da se prepove posedovanje vsega vojaškega orožja, tudi avtomatskega, »ki je bilo predelano v polavtomatsko orožje«, polavtomatsko orožje za civilno rabo, »ki je podobno avtomatskemu orožju«, ter vojaško orožje, ki je bilo onesposobljeno.
Zakaj je kalifat uspešnejši
Eno od vprašanj, ki si jih velja zastaviti, je, zakaj je Islamska država vojaško uspešnejša od kombiniranih vojaških enot Nata, Arabske lige, Združenih držav, Rusije, Avstralije in Nove Zelandije. Ostali za interese EU morda niso relevantni, ampak zakaj so vojaške sile EU manj uspešne od varnostnih sil Islamske države, pa je vprašanje, ki zahteva odgovor. Članice Evropske unije so z zelo lahkotno potezo v nekaj dneh v prah in pepel sesule Libijo, tako da se nikakor ne more ponovno organizirati v delujočo državo. Islamska država pa je kljub intervenciji najmočnejših evropskih vojaških sil najprej razširila svoje ozemlje, sedaj pa ga učinkovito brani proti veliko bolje oboroženim in številčno močnejšim nasprotnikom, med katerimi so letalstva Velike Britanije in Francije. Kako je to mogoče?
En odgovor je še kar brutalen. Zato, ker je kalifat država, ki samo sebe tudi imenuje država, EU pa ni država.
Zveni kot šala? Ne, ni. Ena prvih zahtev, ki jo mora država izpolniti, je vzpostavitev monopola nad nasiljem. Vojaške puške z dolgimi cevmi lahko nosijo vojaki med opravljanjem dolžnosti in nihče drug. Kalifat, ki je država v vojni, s tem nima težav. Ne more vsakdo vzeti sablje v roke in v imenu svete vojne sekati pravico levo in desno, pri tem pa si pomagati z brzostrelko. Sveta vojna tudi ni stvar, ki jo vzamejo v roke samoorganizirani državljani, privatni pogodbeniki ali najemniške vojske. To je poražena ameriška formula iz Iraka in Afganistana. Tem stvarem se drugače streže. Nasilje je državno organizirana dejavnost, ki je država v nobenem primeru ne sme prepustiti političnim strankam, podjetjem ali verskim skupnostim, da si organizirajo oborožena krila.
Upravna enota Islamske države al Furat v provinci Samara je izdala direktivo, ki je po dikciji zelo podobna predlogu spremembe direktive Sveta Evrope 91/477/EGP o nadzoru nabave in posedovanja orožja. Zaradi večje jasnosti jo navajam v celoti v prevodu Ajmana Džavada Al Tamimija, ki redno objavlja prevode administrativnih dokumentov Kalifata.
Islamska država
Oblast al Furat
V imenu Boga, sočutnega in milostljivega
Direktiva sedeža oblasti al Furat v Samari, Bog vas obvaruj
Skrajni rok za oddajo vsega od puške in pištole težjega orožja je do polnoči tega petka. Vsi, pri katerih bo inšpekcija po tem roku našla težko orožje, bodo podvrženi kazenskemu postopku kot kršilci zaveze. In hiša vsakogar, pri katerem bodo najdena težja orožja od puške, bo zrušena. Kdor je bil opozorjen, se lahko reši.
Opomba: Puška model brno je med orožji, ki jih je treba predati.
In Bog je garant uspeha oblasti al Furat.
Sporočilo je jasno. Težko orožje bo država uporabila tam in takrat, ko se ji bo zdelo, drugače pa je spravljeno v državnih vojaških skladiščih. Vreči v zrak hišo človeka, ki ima za slabe čase v kleti spravljen mitraljez, se morda zdi radikalna rešitev vzpostavitve državnega monopola nad nasiljem. Vendar se Islamska država tukaj zgleduje po Izraelu, edini resni državi na Bližnjem vzhodu poleg kalifata. Izraelske inženirske enote redno rušijo palestinske hiše, v katerih najdejo težko orožje, družinske hiše napadalcev na izraelske tarče in hiše v vzhodnem Jeruzalemu, za katere niso bila izdana dovoljenja. Za enodružinske hiše uporabljajo caterpillarjeve vojaške buldožerje, za večnadstropne zgradbe pa eksploziv. Od leta 1948 so Palestincem zrušili 48.488 hiš, v letu 2015 pa 514. Kalifat se drži prakse po evropskem zgledu razvite demokracije.
Slovenska izvirnost
Islamska država se pri administrativnih poslih ne poslužuje samo ideologije, ampak uporablja vse modele, ki so drugod dobro delovali. Zato veliko pozornost posveča svojim mejam. Njihovega varovanja ne prepušča oboroženemu ljudstvu ali strankarskim milicam, ampak rednim vojaškim enotam. Kot kažejo dokumenti, vstop v državo dovoljuje komite Hižra, ki izdaja ustrezno dokumentacijo. Hižra tudi pomaga ljudem, ki sami ne zmorejo potnih stroškov, vendar morajo predložiti garantno pismo aktivnega državljana Islamske države. Ilegalni prestop meje v obeh smereh se kaznuje po strogi zakonodaji, izstopne dokumente pa Hižra izda v zelo redkih primerih. Mejni prehod med iraškim Kuridstanom in Mosulom je monumentalen slavolok, pod katerim poteka reden promet. Mejni prehod s Turčijo v severnem delu province Alep pa je Turčija leta 2015 zaprla, tako da je prehod meje mogoč samo še po neuradnih kanalih. Nadzor meje na strani kalifata ni nič manj strog kot nadzor na turški strani meje. Poskus izhoda iz države brez dovoljenja se kaznuje po zakonih, od katerih najblažji predvideva prevzgojo v taboriščih za urjenje in preselitev na fronto. Neodobren vstop v državo brez ustreznih dokumentov se začne z aretacijo in potem gre samo še na slabše.
Islamska država se uspešno upira zato, ker trdno stoji na tleh uradniškega reda, ki ga vzdržuje s strogo zakonodajo. Evropa se ga je lotila z neba in kaotično in zaradi tega plačuje visoko ceno.
Konfiskacija za terorizem prikladnih orožij je korak, ki kaže na zresnitev evropskih institucij. Širitev pooblastil obveščevalnih služb v neskončnost ne zagotavlja varnosti. Eden od ukrepov je predlog evropskega parlamenta o prepovedi prodaje predelanega vojaškega orožja in njegovih imitacij. Slovenija, ki vedno rada sledi napotilom iz Bruslja, se je to pot nekoliko presenetljivo odločila za izvirnost. Slovenska vlada je »zadržana do predlagane rešitve, da se med prepovedano orožje uvrsti avtomatsko rožje, ki je bilo predelano v polavtomatsko orožje, polavtomatsko orožje za civilno rabo, ki je podobno avtomatskemu orožju« in kopica drugih orožij. Za kakšno civilno rabo je lahko namenjeno polavtomatsko orožje, ki je podobno avtomatskemu orožju?
Lovci so ostrostrelci, k njihovemu etosu sodi, da žival podrejo z enim natančnim strelom v srce. Za to jim zadošča karabinka, ki jih je na trgu kolikor hočeš. Z avtomati hodijo na lov krivolovci v Afriki. Športniki so tudi ostrostrelci, ki si s predelano nenatančno brzostrelko ne morejo obetati vrhunskih rezultatov. Vojaško orožje je razvito in izdelano z zelo specifičnim namenom. Narejeno je tako, da je z njim enostavno ubijati ljudi. Sodi v roke vojakov, ki nosijo uniforme za to, da, če je treba, ubijajo in se pustijo ubiti. Država, ki resno jemlje svojo varnost, poskrbi, da imajo ustrezno oborožitev njeni vojaki, civilistom pa vojaškega orožja ne da v roke. Opletanje s sposojeno idejo, da je posedovanje orožja izraz svobode, je otročje. Orožje je res neposredno povezano z idejo svobode. Država mora ščititi svobodo ljudi, ki se znajdejo na drugi strani puškinih cevi.
