A ti časi so za nami. Gradbeni generali so bitko že davno zapustili in zdaj svoj čas preživljajo na sodiščih, njihova vojska pa je decimirana. Ločevalna dieta ga je v zadnjih treh letih olajšala za slabo tretjino zaposlenih, gradbeništvo pa se še naprej krči in to v času, ko ostalo gospodarstvo dokaj uspešno raste. Prezadolževanje, menedžerske mahinacije in navsezadnje splošna gospodarska kriza so sektor obglavile največjih podjetij, kar je na določenih segmentih trga povzročilo ponudbeni vakuum. Po drugi strani naložbe v gradbeništvu padajo vse od konca zadnje evropske finančne perspektive. Še več, poslovne tendence, ki v grobem merijo optimizem pogleda v prihodnosti, so negativne vse od konca leta 2008. Z izjemo krajšega prebliska v letu 2014, ko je za poživitev poskrbel lov občin na evropsko sofinanciranje, je panoga v globoki krizi.
Na horizontu ni zidarske panaceje, ki bi naenkrat rešila vse težave slovenskega gradbeništva. Mnogi upanje vidijo v »generacijskih« državnih infrastrukturnih projektih, vendar so ti negotovi, razmeroma daleč v prihodnosti. Hkrati je ob decimiranih referencah slovenskega gradbeništva v teh segmentih z vsakim dnem manj verjetno, da nam bodo ceste, železnice in hidroelektrarne gradila slovenska podjetja. Kapaciteto in reference za takšne posle imajo po propadu megagradbincev zgolj še zelo redka podjetja v Sloveniji, pa tudi ta trenutno prej životarijo kot prosperirajo. Dodaten udarec tistim, ki realnosti navkljub vsemu še verjamejo v to, da bo gradbince rešila državna poraba, so varčevalni proračuni preteklih let, ki – zdaj že tradicionalno – najprej režejo ravno naložbene izdatke.
Slednje preseneča ob dejstvu, da so narodnogospodarske koristi infrastrukturnih naložb splošno znane. Imajo močan multiplikativni učinek na ostale panoge v gospodarstvu. To pomeni, da ima zaradi povezav gradbeništva z ostalimi panogami, kot so predelovalne in ostale storitvene dejavnosti, naložba v gradbeništvu močan odmev v potrošnji vezanih panog, kar ima skozi rasti osebnih dohodkov zaposlenih v teh panogah tudi robustne učinke na končno potrošnjo. Konec koncev so to v zadnjih letih priznali tako pri evropski komisiji, ECB, OECD, kot tudi po zelo odmevni študiji pri Mednarodnem denarnem skladu (2014). Ni nepomembno tudi to, da pri MDS ne predvidevajo negativnih učinkov na javni dolg, temveč naj bi bili neto učinki infrastrukturnega trošenja na srednji rok celo pozitivni.
Naš finančni minister ni edini, ki se je, in to kljub soglasnemu mnenju stroke, ustrašil pred tem, da bi zavoljo večje naložbe v infrastrukturo začasno odložil fiskalno konsolidacijo. Podobno se dogaja drugod po EU. Tako se nam odmikajo 2. tir med Koprom in Divačo, modernizacija železniškega omrežja, elektrarne na spodnji Savi, avtocestni odsek med Postojno in Rupami, itn. Poskusi z javno-zasebnim partnerstvom so obsojeni na neuspeh, saj so donosi večinoma smešno nizki in zahtevajo dolge dobe upravljanja zgolj za povrnitev vloženih stroškov. Prometni minister to zelo verjetno tudi ve in si s sicer všečno pravljico o fantomskih privatnih vlagateljih v transportno infrastrukturo zgolj kupuje čas pred javnostjo.
Kaj nam ostane, če država noče izkašljati denarja za velike projekte? Majhni projekti. Veliko majhnih projektov. Energetska sanacija stavb. Že 2012 so Copenhagen Economics v študiji za evropsko komisijo predvideli, da bi energetska sanacija stavb EU lahko prinesla neposredne energetske koristi med 104 in 178 milijardami evrov do leta 2020. Upoštevaje tudi posredne multiplikacijske učinke pa bi koristi narastle na 153 do 291 milijard evrov za celotno Unijo. Prijazni Danci so potencialne učinke izračunali tudi za Slovenijo in predvideli, da bi zgolj energetski prihranki znašali okoli milijarde evrov do leta 2030. Upoštevaje povprečna razmerja za EU med energetskimi prihranki in celotnimi učinki energetske sanacije, bi torej za Slovenijo pričakovali prihranke do poldruge milijarde evrov v naslednjih petnajstih letih. Za en TEŠ 6 torej.
Energetsko sanacijo od nas v skladu s svojo nizkoogljično strategijo zahteva tudi Bruselj. Slovenska vlada je s strategijo energetske prenove stavb predvidela okoli pol milijarde evrov naložb letno, pri čemer bi tretjino denarja prispevala EU, za skoraj celoten preostali znesek (60 odstotkov) pa bi država poprosila zasebni sektor. Tudi če bi verjel, da bo, kot so v dokumentu zapisali v vladi, to spodbudilo enoodstotno rast BDP in ustvarilo 4500 delovnih mest, se ne morem znebiti dvoma o trhli shemi financiranja. Na žalost je prav tako težko verjeti, da bo zgolj energetska sanacija stavb sanirala tudi gradbeni sektor. Za rešitev slovenskega gradbenika bi potrebovali ob velikih gradbenih projektih še vsaj zdrav obseg bančnega kreditiranja in vzpostavitev plačilne discipline.
