Če ste te dni prebirali magazinske strani Dnevnika, ste Alana Rickmana v enem od naših vinsko obarvanih člankov morda opazili na fotografiji iz filma Spopad vinarjev, v katerem je upodobil vinskega strokovnjaka Stevena Spurrierja. Žalostno naključje, pravzaprav, saj moramo danes pisati o tem, da ga v novih filmskih vlogah ne bomo več videvali.
Od Nevarnih razmerij do Umri pokončno
Rickman v nasprotju z Bowiejem morda, ampak res samo morda, ni bil zvezdnik, ki bi v spomin širše javnosti s svojim imenom takoj priklical obraz, je pa v nasprotju z njegovim imenom prav obraz tisti, ki ga ne pozabiš nikoli. Poleg njegovega galantnega, božajočega glasu, talenta in filmskih vlog, seveda. In to tistih vlog, ki se jih je na velikem platnu lotil šele pri 41 letih. Pa še to ne doma, ampak v Ameriki, kjer je klasične produkcije na londonskih odrskih deskah leta 1988 zamenjal za akcijski blockbuster Umri pokončno, gledališko skupino Royal Shakespeare Company pa za takratne hollywoodske prvoligaše, kot so Bruce Willis, Kevin Costner in Tom Selleck.
Filmska kariera v Ameriki mu je ugajala, tako kot mu je ustrezala ameriška sproščenost, kjer mu ni bilo treba nenehno vljudno govoriti oprostite in se je lahko vedel kot »štor, kakršen sem v resnici«. Kot je zatrjeval, pa se je, čeprav je študiral igro na Kraljevi akademiji za dramsko umetnost, od svojih ameriških kolegov, ki so ga razdevičili za veliko platno, lahko tudi veliko naučil. Skromne besede za človeka, ki je v ZDA prišel z nagrado tony za svojo gledališko vlogo Le Vicomteja v Nevarnih razmerjih, a skromno je kljub svojemu aristokratskemu videzu, še bolj pa aristokratskemu angleškemu naglasu, ki ga je sicer zlahka zamenjal z ameriškim, po svoje vedno deloval.
Dober, grd, hudoben – in lep
O Rickmanovem značaju bi prav gotovo znala kaj več povedati žena Rima Horton, po njegovih besedah svetnica, s katero je bil v sproščenem razmerju skupaj vse od leta 1965, o svojem filmskem delu pa je nekaj povedal tudi sam. »Vsak lik, ki ga igram, ima različne dimenzije,« je izjavil med drugim. In dimenzij igralcu, ki ga je revija Empire razglasila za enega od 100 najbolj seksi pa tudi najboljših igralcev vseh časov, res ni manjkalo.
Poleg gledaliških vlog, h katerim se je vedno rad vračal, se je sprehodil skozi vse filmske žanre in značaje, na koncu pa, bi rekli po krivici, obveljal predvsem za idealnega zlikovca. Bil je grozljivi Rasputin v HBO-filmu iz leta 1995, ki mu je prinesel emmyja in njegov edini zlati globus, romantični Jamie v Resnično, noro in globoko, stvarni Alex ob Sigourney Weaver v drami Snow Cake, zadržani Colonel Brandon v klasični Razsodnosti in rahločutnosti ob Emmi Thompson, s katero se je srečal tudi v komediji Pravzaprav ljubezen, samosvoje komični Alexander Dane v Galaktični pustolovščini in še veliko več. Konec koncev je ustvaril 68 televizijskih in filmskih vlog, najbolj markanten ali vsaj splošnemu občestvu znan pa je bil poleg vloge v Umri pokončno po tistih dveh, v katerih je upodobil zlohotnega nottinghamskega šerifa v filmu Robin Hood: Princ tatov iz leta 1991 in dvoumnega čarovniškega učitelja v filmih o Harryju Potterju.
Hotel je spreminjati svet
»Trije otroci so postali odrasli, odkar me je Jo Rowling poklicala in mi z majhnim namigom dala vedeti, da se v Snapu skriva še veliko več kot le kostum, ki se nikoli ne spreminja,« je v svojem pismu, namenjenem oboževalcem Harryja Potterja, večnost in pomembnost vloge priznal Rickman, v intervjujih pa večkrat pokomentiral dejstvo, da ni nikoli prejel oskarja. Globusu, emmyju in bafti, ki si jo je prislužil s svojo interpretacijo šerifa, je Rickman dodal vrsto drugih nagrad, oskarju pa se ni približal niti z nominacijo. A ga to ni vznemirjalo. »Nagrade osvajajo vloge, ne igralci,« je dejal. In lahko mu verjamemo, saj je, kar je redno dokazoval kot humanitarec, z igro hotel spreminjati svet, ne pa zbirati kipce.
