Mariborski rektor Igor Tičar bo letos dopolnil 67 let in s tem izpolnil pogoje za upokojitev, zato je konec minulega leta dvakrat pisal v Ljubljano. Ministrstvu za javno upravo je poslal vprašanja, kako bi lahko v skladu z zakonodajo podaljšal dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja.
»Zujf dopušča izjemno podaljšanje delovnega razmerja samo pod pogojem, če bi bil zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi moten delovni proces, obenem pa konkretne specifične okoliščine ne bi omogočale, da bi vodstveni položaj zasedla kakšna druga oseba,« mu je odgovorila višja sekretarka na ministrstvu Štefka Korade Purg.
Nad Zujfom lani zamahnil z roko
Tičarjeva (pre)visoka starost je bila predvolilna tema lanskih rektorskih volitev, vendar jo je povsem zasenčilo razkritje višine avtorskih honorarjev poprej favoriziranega protikandidata Sama Bobka. »Prav zdaj spremljam razpravo v Evropski uniji, da bo treba delati do 67. leta, že čez dve, tri leta pa bodo to mejo najbrž dvignili na 70 let. Ampak starost je relativna, poglejte italijanskega predsednika Giorgia Napolitana, ki je letos odstopil v 90. letu starosti. So ljudje, ki so stari po letih, in so ljudje, ki so stari v glavi,« je po volilni zmagi Tičar dejal v intervjuju za Dnevnik. Nad določili zakona o uravnoteženju javnih financ (Zujf), ki javne uslužbence po 67. rojstnem dnevu prisilno pošilja v pokoj, je zamahnil z roko. »Zame ta zakon ni več relevanten. Pravi namreč, da neha veljati eno leto po tem, ko gospodarska rast v Slovenji preseže 2,5-odstotno mejo. Lanska rast je bila po oceni Banke Slovenije 2,6-odstotna. Zato s 1. januarjem 2016 določilo o prisilni odpovedi delovnega razmerja ne bo več veljalo.«
Tičarjeva predvidevanja so se izkazala kot zmotna. Država je namreč novembra lani sprejela zakon o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela za leto 2016 in drugih ukrepih v javnem sektorju, ki ne ukinja starostnega upokojevanja javnih uslužbencev. Dopušča jim sicer izjemno podaljšanje zaposlitve, vendar največ za dodatno leto dni.
Malo razlogov za podaljšanje
Zanimivo bo videti, kako bo Tičar utemeljil svojo prošnjo za podaljšanje delovnega razmerja, saj ima do oktobra, ko bi moral iti v pokoj, več kot dovolj časa, da sproži nove rektorske volitve. Podaljšanja so dopustna zgolj izjemoma, je namreč večkrat izrecno izpostavila sekretarka Štefka Korade Purg. »Delodajalec praviloma že vnaprej ve, kdaj bo določeni javni uslužbenec izpolnil pogoje za prenehanje delovnega razmerja, zato je dolžan pravočasno poskrbeti za nemoten potek delovnega procesa,« je opozorila rektorja. »Sklepanje dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja je namreč vezano na obdobje, v katerem delodajalec ne more drugače zagotoviti nemotenega delovnega procesa. Z drugimi besedami: to je obdobje, v katerem predvideva, da mu bo uspelo zagotoviti nemoten delovni proces po odhodu javnega uslužbenca.« Iz zapisanega torej izhaja utemeljena verjetnost, da bi rektor že letos utegnil pristati v pokoju.
O enoletnem podaljšanju delovnega razmerja z Tičarjem bo odločal upravni odbor Univerze v Mariboru, ki mu predseduje Bojan Škof. Če odbor dobi zadevo v odločanje pravočasno in bo še dovolj časa za izvedbo rektorskih volitev, govori bolj malo argumentov v prid enoletnemu podaljšanju Tičarjevega rektorovanja.
Če bi upravni odbor uslišal Tičarjevo prošnjo in se v prihodnje ne bo zgodila kakšna bistvena sprememba zakonodaje, bo rektor lahko ostal na položaju največ do oktobra 2017, s čimer bi izpolnil komaj dobro polovico svojega mandata.
Rektoratu smo zastavili več vprašanj v zvezi s Tičarjevo upokojitvijo in s formalnim postopkom podaljšanja delovnega razmerja z univerzitetno starešino. Odgovorili so nam zgolj s sledečim stavkom: »Rektor je 5. maja 2015 nastopil svoj štiriletni mandat, zato o upokojitvi ne razmišlja.«
