To je potrdil tudi z (ne)pričakovano odločitvijo, da s seznama 16 borcev za Poljsko črta doslej standardne in nedotakljive reprezentante Dragana Gajića (najboljši strelec lanskega SP v Katarju), Sebastiana Skubeta in Miha Žvižeja, kar le potrjuje, da pri njem stare zasluge ne igrajo nobene vloge. Gajića je med žive vrnila le včerajšnja poškodba Jureta Dolenca, Skubeta bi utegnila poškodba Klemna Cehteta, a vsem je jasno, da če ne bi bilo višje sile, bi si oba tekme na Euru 2016 lahko ogledala le na televiziji.

Vujović je že kot vrhunski igralec imel »jajca«, enako pa zanj velja tudi v trenersko-selektorskih vlogah. Le kako si drugače razlagati, da ob številnih poškodbah, ki se jih je nabralo vsaj za manjši telefonski imenik, strokovno, umirjeno in argumentirano črta omenjeno trojico. Glede na to, da je to njegovo prvo veliko tekmovanje na selektorski klopi Slovenije, so mnogi (beri: večina) pričakovali, da bo posegel po »alibi sistemu«. Kar pomeni, da bi na EP bi vzel tudi tri izkušene in standardne reprezentante, ob morebitnem slabem dosežku pa bi lahko imel priročen in s strani mnogih trenerjev že tradicionalni izgovor, da so ga številne poškodbe drugih igralcev stale odmevnejši rezultat.

A to ne bi bilo v njegovem slogu in znova je dal svoja »jajca« na pladenj. Ne le to, da že vnaprej – vsaj javno – ne išče izgovorov za morebiten neuspeh, ampak še vedno govori (mogoče le sanja?) o vrhunskem rezultatu. Ob tem ni nezanemarljivo, da na Poljsko odhaja kar s štirimi debitanti na velikih tekmovanjih (Miha Zarabec, Darko Cingesar, Matevž Skok, Vid Poteko), kar je četrtina reprezentance in kar na tekmah na nož ni zanemarljivo, kajti izkušnje in kilometrina tekmecev so neprimerno večje. Že v skupini smrti v Vroclavu ga čakajo tri velesile (Španija, Nemčija, Švedska), glede na zdravstveno stanje igralskega kadra Slovenije pa tri točkovne ničle, zadnje mesto v skupini in predčasna vrnitev v domovino sploh ne bi bili katastrofa. Še več, napredovanje v drugi del bi bil celo velik podvig. A ne glede na to, da se Vujović s tem ne strinja, je EP bolj ali manj le ena izmed dveh vmesnih postaj (poleg aprilskih kvalifikacij za OI) na poti do končnega in tako želenega cilja – tretjega nastopa rokometašev na OI za Sydneyjem 2000 in Atenami 2004. In takrat bo Vujović polagal račune, glede na (ne)uspeh v kvalifikacijah za Rio pa bo aprila polkovnik ali pokojnik. Rokometni seveda, da ne bo pomote.