Dve romski družini, ki živita brez vode in legalne možnosti, da bi do vode prišli, sta v imenu stotin takšnih družin lani vložili tožbo na evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu. Dostop do pitne vode je najosnovnejša človekova pravica, ki je številni Romi nimajo. Država se z občinami ni nikoli dogovorila, kdo je za takšno situacijo odgovoren, a mednarodno pravo, ki ščiti manjšine, kot so Romi, ne dopušča dvomov: odgovorna je država, ki je podpisnica konvencij. Kljub temu se država pusti tožiti in drvi v nov strasbourški poraz. To je jasno na podlagi sorodnih primerov, ki jih je Slovenija v Strasbourgu že izgubila, ter na podlagi mednarodnega prava.
Na državnem pravobranilstvu, ki zastopa državo v Strasbourgu, so že večkrat povedali, da vnaprej prepoznavajo primere, ki jih bo država izgubila. Vendar kot zastopniki »stranke v postopku« ne morejo vplivati na odločitve, s katerimi si država koplje sodno jamo.
Odločitve, kako ravnati z zapostavljenimi manjšinami, pa so vedno politične in zelo redko ustrezajo načelom prava človekovih pravic. Zakaj? Ker politika rezonira po taktu ljudstva. Večina ljudi – to se izkaže na vsakem referendumu – meni, da biti del manjšine pomeni imeti manj ali nič pravic. Politiki, ki se kljub temu kdaj odločijo kakšni deprivilegirani manjšini podeliti pravice, se znajdejo v težavah. To velja tako za Angelo Merkel, ki ščiti begunce, kot za župana zadnje dolenjske občine, ki si ne upa zaščititi Romov. Vendar je »težava« za državo – in po verigi sosledij nazadnje za proračun sleherne občine in njenih prebivalcev –, da strasbourško sodišče ne sodi po političnih preferencah, ampak po mednarodnem pravu človekovih pravic. Te so bile izborjene v stoletnih bojih zatiranih, v prvi in drugi svetovni vojni, za ceno milijonov človeških življenj. Sodnikom je vseeno za javno mnenje v Sloveniji. Branijo višje, občečloveške cilje.
Čez Slovenijo, povsem v bližini romskih bivališč, zadnje mesece vodi transport beguncev in migrantov, ki prihajajo z najnesrečnejših koncev sveta. Ta transport poteka zunaj pravnih pravil in migranti so de facto ujetniki države za čas, ko so v Sloveniji. Gibanje jim je omejeno, čeprav papirji govorijo drugače. Hkrati pa jim je omejen dostop do vode, hrane in zdravstvene oskrbe. Enako se dogaja na vsej balkanski poti, po kateri poteka ekspresni transport. Do Avstrije pridejo begunci že tako izčrpani, da jih je treba odvažati z rešilnimi avtomobili.
Slovenijo bi lahko ob nadaljnjem zaostrovanju ravnanja z begunci, ki ne bi bilo skladno z mednarodnim ali domačim pravom, spet doletele strasbourške težave. Navsezadnje pot v Strasbourg utira že rezilna žica, ki bi lahko koga od beguncev pri legitimnem poskusu vstopa v Slovenijo in vlaganju prošnje za azil poškodovala. Če se komu to zdi malo verjetno, naj se spomni, kako malo verjetno se je zdelo, da se bodo izbrisani (ali Romi) kdaj izvlekli iz blata in stopili na pot do pravice. Paradoksno pa je, da ti, ki jih država odriva, v Strasbourgu pravzaprav branijo Slovenijo: da bi bila res kdaj takšna, kot smo si jo zamislili.
