Pa se je. Avtorici knjige sta Mija in zdravnica dr. Sanja Rozman. 31-letna ženska se s pomočjo psihoterapevtke med dolgim okrevanjem spominja spolnega zlorabljanja v otroštvu – objavljeni so njeni zapiski – in kasnejših posledic zlorabe: bulimije, omamljanja, hudih težav v odnosih z ljudmi… Dr. Rozmanova ob njeni pripovedi pojasnjuje, kaj je to travma, zakaj se prizadeti tako pogosto znajdejo v enakih okoliščinah, bodisi kot žrtve bodisi kot storilci, in kako pogubne so lahko posledice travme, če mučnega doživljanja ne uzavestijo in predelajo.

Tako kemične kot nekemične zasvojenosti, pravi Rozmanova, so le »pomagala« za prekrivanje globlje bolečine, ki bi bila sicer neznosna. S travmo, ki je nekakšno zamrznjeno boleče doživetje, poskušajo žrtve opraviti tako, da nanjo za več let »pozabijo« ali pa jo ponavljajo in poskušajo prevpiti z različnimi obrambnimi mehanizmi. Kompulzivno ponavljanje travme je, kot dokazuje Rozmanova, pravzaprav glavni razlog za nasilje v svetu. Zla usoda ljudi in narodov ni skratka ne od Boga ne od Usode, skriva se v naši ranjeni notranjosti, v nezavedni psihi. Če tega ne pripoznamo, ne bomo nikoli do konca razumeli, od kod toliko nasilja v svetu, tudi tam, kjer s(m)o načeloma vsi za mir in človekove pravice. In zakaj je edini, v tem hipu futuristični, izhod iz začaranega kroga nasilja in vojn lahko le odločitev, da poskrbimo za vse vidike blaginje in dobrega počutja otrok. Vseh otrok. Kajti tudi IS ne more vzgojiti teroristov – lahko le izkoristi njihove notranje rane in jih še enkrat zlorabi.

Mijo je na vse mogoče načine posiljeval oče, od 5. do 12. leta starosti, potem jo je mučil s svojimi obsesijami in čustvenim hladom. Včasih jo je zlorabil pred bratom in mamo; ta je Mijo očetu na ljubo oblačila v lepe oblekice in prizadevno skrbela za brezhibno fasado dobro stoječe slovenske družine. On, šef oddelka v ugledni gospodarski družbi, in ona, z doktoratom in kariero v raziskovalnem inštitutu, sta v hiši z lepim vrtom otroku storila vse, kar mu je mogoče hudega storiti. Otrok pa pozna samo brezpogojno ljubezen, zato ne »ukrepa«, temveč se norosti prilagodi; tako ohrani vsaj iluzijo varnosti. Mije ni nihče zaščitil niti tedaj, ko sta jo zlorabila dedek in teta ali ko se je od vsega hudega kot najstnica omamljala, se rezala, bruhala…

Spolne zlorabe so še vedno svojevrsten tabu v naši družbi. O njih govorimo malo in rumeno, najraje ob kakšnem razvpitem medijskem primeru, a tudi tedaj več pozornosti namenimo storilcu kot žrtvi. Kot da ne bi vedeli, kaj z vso tisto tono muk početi. Še vedno težko verjamemo, da se spolne zlorabe dogajajo v vseh slojih, tudi med intelektualno elito, in v kar 80 odstotkih primerov v krogu družine. Po poročanju nevladnih organizacij v Sloveniji in v svetu je bilo v otroštvu spolno zlorabljenih med 12 in 38 odstotkov žensk in med 2,5 in 9 odstotkov moških. Po podatkih slovenske policije je zaradi spolnega napada na otroka vsako leto podanih blizu 200 kazenskih ovadb; le 30 do 60 primerov se konča z obsodbo. Pristojne službe ob tem zabeležijo še okoli 4000 primerov prijavljenega nasilja nad otroki na leto. V teh strašljivih številkah se skrivajo bolečina, sram in nemoč, ki se v življenju žrtev širijo kot koncentrični krogi na gladini tudi potem, ko je »kamen« že zdavnaj potonil. In vendar v Sloveniji v nasprotju z mnogimi drugimi državami še nimamo nacionalne raziskave o spolnih zlorabah. K temu Rozmanova nepopustljivo dodaja: Mijina zgodba ni nobena izjema, posebna je le v tem, da jo je zlorabilo toliko ljudi iz iste družine.

Del odgovora na vprašanje, zakaj je kompleksna problematika spolnih zlorab še vedno odrinjena na rob družbene zavesti, ponuja zgodovina. V nekem ameriškem psihiatričnem učbeniku so še leta 1975 incest med očetom in hčerko obravnavali kot dogodek, ki pozitivno vpliva na samozavest otroka. Šele feministično gibanje je v 70. letih doseglo, da je v družbeno zavest prodrlo spoznanje, da so posttravmatske motnje žensk posledica spolnega in drugega nasilja. Posilstvo se je končno začelo obravnavati kot dejanje nasilja in ne kot seksualno dejanje ter kasneje tudi kot sredstvo za vojaško in politično pokoravanje žensk. Ob tem je zanimivo, da je vojnim veteranom iz vietnamske vojne uspelo, da so njihove težave dobile diagnozo (PTSM – posttravmatska stresna motnja). Poskusi uglednih svetovnih avtoritet na področju preučevanja travm, da bi v medicinske klasifikacije vnesli tudi druge posledice travm, na primer različne nekemične zasvojenosti, pa do danes niso obrodili sadov, opozarja Rozmanova. Pristojni strokovnjaki so praviloma bolj naklonjeni razvoju novih zdravil za zdravljenje odvisnosti.

Ne smemo se torej čuditi, če samozvanim »borcem za pravice otrok« več pomenijo pravice nerojenih kot rojenih otrok in da bi zanje zastavili vse, tudi zdravje in življenje žensk, ki jim je bilo menda najlepše, ko so za zidovi hiš čakale na svoje može…