Ravnateljica knjižnice Antona Tomaža Linharta Radovljica Božena Kolman Finžgar pri otrocih uporablja tako izvirne motivacijske prijeme, da ji je slovenska sekcija Združenja za uveljavljanje mladinske književnosti pred nedavnim podelila priznanje za izjemne dosežke. Njene metode za spodbujanje branja so tako učinkovite, da so jih povzele tudi druge slovenske knjižnice.
S triki do uspeha pri branju
»Učenje branja je trening, tako kot smučanje. Vrhunski si, če veliko treniraš,« poudarja nagrajenka. Da se je sploh začela ukvarjati s tem, je kriva domača grenka izkušnja. »Imam dva otroka, oba sta že odrasla. Starejši sin se je sam naučil brati, že pred vstopom v šolo je tekoče bral podnapise pri risankah. Nekaj podobnega smo pričakovali pri hčerki, saj je odraščala v isti družini z istimi bralnimi navadami. Pa vendar ni osvojila tehnik branja niti takrat, ko je to predvidel šolski kurikulum,« se svojih prvih korakov motiviranja otrok k branju spominja Kolman-Finžgarjeva. Ker je po izobrazbi profesorica slovenščine in pedagogike, se je zavedala, kako pomembno je branje. »To je osnovna veščina za vse življenje, treba jo je osvojiti zelo na začetku izobraževanja, sicer se v šoli začnejo težave – najpogosteje od četrtega razreda naprej, ko je na primer treba prebrati in razumeti opisne naloge pri matematiki. Če otrok ne razume besedila, naloge ne more uspešno rešiti.«
Bolj ko je takrat hčerki dopovedovala, da mora brati, manj navdušenja je kazala nad branjem. »Zahteve in pojasnila niso imeli učinka, zato sem začela uporabljati trike, s katerimi sem branje želela spremeniti iz prisile v nekaj prijetnega. Spremenila sem ga v zabavo, hčerko pa sem s tem uspela motivirati zanj.« Če je hči brala knjigo, po kateri je bil posnet film, si ga je lahko za nagrado ogledala, ko je prebrala knjigo. Ko so ji pohajale moči, ji je začetek knjige prebrala ona, hči pa je nadaljevala sama. »Otroci tudi radi pomagajo. Ko sem likala, sem hčerko prosila, naj mi prebere članek iz časopisa. Tako sem bila na tekočem, kako napreduje z glasnim branjem. Vsi smo preživeli obdobje, ko smo glasno branje doživljali kot travmo, a smo se ga morali naučiti,« se spominja. Nadaljuje: »Včasih sem ji pripravila recept za sladico in jo prosila, naj pripravi sestavine, medtem ko obešam perilo, da sem videla, ali prebrano tudi razume. Veliko trikov je, pri katerih otroci sploh ne opazijo, da berejo.«
Branje za otroka ne sme biti kazen
Ker so se triki prijeli doma, so se hitro razširili pri obiskovalcih knjižnice, danes pa jih poznajo vsi starši, katerih otroci obiskujejo tamkajšnje šole in vrtce. Da je branje pomembno, se morajo namreč zavedati predvsem starši. Otroci, ki jim to ne gre najbolje, so seveda tudi sami polni trikov, s katerimi znajo to pomanjkljivost prikriti. »Mnogi pri tem uporabljajo svoj dober spomin, nekateri preusmerjajo pozornost z živahno interpretacijo. Pogosto se šele na sredini osnovne šole izkaže, da imajo s tem težave.«
Ne glede na to pa branje po njenem mnenju nikoli ne sme biti kazen. »Otrok naj bi bral z užitkom, z veseljem in radovednostjo. Če za to dobi slabo oceno, mora le še malo bolj trenirati, ne pa brati za kazen,« je prepričana.
Obenem pa v knjižnici otrok, ki s šolo vsaj dvakrat na leto obiščejo tudi občinsko knjižnico, učijo samostojnosti. »Ko je treba priti do knjige za domače branje v prvem letniku srednje šole, je treba poznati postopek. V vseh knjižnicah namreč ni dovolj knjig, da bi si jih hkrati izposodili vsi srednješolci,« opozarja.
Seveda pa skrbijo tudi za branje odraslih. Med radovljiškimi projekti, ki jih povzemajo tudi druge slovenske knjižnice, pozdravili pa so ga tudi v tujini, so Knjige na počitnicah. Knjige in revije so (brez knjižničarjev) postavili na radovljiško kopališče, kjer so si jih obiskovalci izposodili in jih brali. »Obvestili smo jih, da gredo lahko po svoj izvod v knjižnico, če jih želijo obdržati dlje kot tisti dan. Začuda knjige in revije niso dobile nog, kot smo se bali.« Ker je branje užitek, pa v Radovljici knjige »nastavljajo« še na druge kraje, kamor ljudje pridejo predvsem – uživat.
