V Veliki Britaniji, Španiji, Grčiji in Portugalski za nova zdravila za zdravljenje raka plačajo proizvajalcem najmanj, medtem ko Švedska, Švica in Nemčija plačajo največ, je pokazala študija, ki so jo nedavno objavili v medicinski reviji Lancet.
Rekorder je bilo zdravilo z učinkovino gemcitabin, ki ga uporabljajo pri zdravljenju raka dojk, pljuč, trebušne slinavke, jajčnikov in drugih malignih bolezni, za enoto katerega so morali v Novi Zelandiji odšteti 209 evrov, v Avstraliji pa le 43 evrov. Zoledronska kislina, ki jo uporabljajo za preventivo zapletov na kosteh pri napredovanem raku, je na Novi Zelandiji stala 330 evrov na enoto zdravila, v Grčiji pa 128 evrov. »Javno zdravstvo v Nemčiji plačuje 223 odstotkov več za interferon alfa 2b kot v Grčiji,« je pokomentirala vodilna avtorica študije dr. Sabine Vogler iz Centra za preučevanje cen zdravil pri Svetovni zdravstveni organizaciji. »Za gefitinib, s katerim zdravijo raka pljuč, je cena v Nemčiji 172 odstotkov višja kot v Novi Zelandiji.«
Cene zdravil v nebo
Cene zdravil za zdravljenje raka so se povzpele v nebo v zadnjih letih, to pa zdravstvenim sistemom povzroča velike težave. V 27 državah EU so na primer za zdravljenje raka v letu 2009 porabili 51 milijard evrov, pri čemer so za zdravila porabili tretjino te vsote. V Avstraliji so stroški za zdravila za raka poskočili s 65 milijonov dolarjev med letoma 1999 in 2000 na 422 milijonov dolarjev med letoma 2011 in 2012.
Avtorji raziskave so podatke o uradnih cenah črpali iz zbirke Informacije o cenah zdravil, ki jih zbira avstrijski inštitut za javno zdravje za 16 evropskih držav, ter podobnih podatkov iz Avstralije in Nove Zelandije. Ugotavljali so, kakšna je proizvajalčeva cena originalnih zdravil za zdravljenje raka (torej zdravil, ki so pod patentno zaščito) na enoto zdravila (to je na tableto ali vialo) v juniju 2013. Izmed 31 zdravil nobeno na enoto zdravila ni bilo cenejše od 10 evrov. Štiri zdravila so na enoto stala od 250 do 500 evrov, dve zdravili pa od 500 do 1000 evrov. Za sedem zdravil je bilo treba na enoto odšteti več kot 1000 evrov. Za pleriksafor, ki se uporablja pri presaditvah kostnega mozga, je bilo treba odšteti astronomskih dobrih 5000 evrov na injekcijo! Razlike med cenami zdravil so znašale od 28 do 50 odstotkov za tretjino zdravil, od 50 do 100 odstotkov za polovico zdravil ter od 100 do 200 odstotkov za tri zdravila.
Pomanjkljivi podatki o cenah
Avtorji študije opozarjajo, da je podatkov o cenah zdravil, ki jih plačniki res plačajo, malo. Cene zdravil za raka, ki so jih raziskovali, tako niso vključevale popustov, za katere so se dogovorili ob vstopu novega zdravila na trg, saj so ti podatki zaupni.
»V nekaterih državah so si sicer uspeli izpogajati nižje cene, a so tako ti dogovori kot dogovorjene cene zaupne,« je pojasnila dr. Vogler. »Čeprav ti dogovori zagotavljajo bolnikom dostop do novih zdravil, lahko v drugih državah, kjer cene zdravil določajo z običajno prakso mednarodne primerjave, tvegajo, da bodo za ta zdravila plačali (pre)več, saj lahko za primerjavo vzamejo le uradne cene zdravil, ne dejansko plačane cene zdravil s popustom. Tukaj potrebujemo veliko več transparentnosti.« Avtorji študije upajo, da bodo njihovi izsledki političnim odločevalcem ponudili trdne dokaze, da se je treba lotiti visokih cen zdravil za zdravljenje raka in zagotoviti večjo transparentnost pri določanju cen, saj le tako stroški in dostop do novih zdravil ne bodo odvisni od tega, v kateri državi pacient živi.
Potrebni so novi poslovni modeli
Oglasili so se tudi strokovnjaki nizozemskega inštituta za raziskave raka, ki so primerjali dejanske cene zdravil za raka med 15 evropskimi državami v juniju in juliju 2015. Razkrili so, da se dejanske cene zdravil (te vključujejo tudi popuste), ki jih plačujejo bolnišnice, med državami razlikujejo celo do 58 odstotkov. »Družba je pred izzivom, kako uravnotežiti dostop do novih dragih zdravil in vzdržnost zdravstvenih sistemov,« opozarjajo. Stanje zahteva usklajeno akcijo med državami, medicinskimi združenji in farmacevtsko industrijo. Vse strani bi morale najti neke inovativne in trajnostne poslovne modele, ki bi zagotovili hiter dostop bolnikov do novih zdravil. lo
